Vsak od nas zavedno ali nezavedno s sabo nosi čustvene bolečine, ki smo jih nabrali v otroštvu, kot najstniki ali kasneje v življenju. Večino ljudi te bolečine, ti dogodki izoblikujejo, predvsem pa naredijo bolj previdne. Tem bolečinam se namreč želimo izogniti in nikoli več doživeti! A tolikokrat se zgodi, da nas življenje vedno znova in znova pripelje v situacije, kjer podobno bolečino doživimo znova. Vsaj pri meni je bilo tako, kar se tiče razmerij s partnerjem, pa tudi s odelavci. Zdelo se mi je, da na koncu vedno potegnem kratko. Ostanem sama, prizadeta in nihče me ne razume.
Spoznala sem tudi, da se ogromno ljudi teh bolečin ne zaveda. Ne zavedajo se bremena, ki ga nosijo s sabo. Še manj se zavedajo tega, da jim tega ni treba.
Ljudje, ki slišijo za naše delavnice me velikokrat vprašajo, kaj počnemo z našimi udeleženci? Enkrat se je zgodilo celo, da so nas klicali odrasli otroci babice, ki se je udeležila naše delavnice, da je prišla domov povsem drugačna. Da so sicer veseli, da si poje, da je pozitivna, da kar žari, ampak da je ne prepoznajo? Da se jim zdi, da ima drugačen obraz? Kot bi bila druga oseba.
A tisti, ki se delavnic udeležijo lahko tudi povedo, da smo mnogokrat deležni kričanja, joka, tresenja, celo napadom podobnih epilepsiji.
Kaj vse to pomeni? Se izvaja kakšna magija? Kaj jemljejo, kaj jedo? Se drogirate?
Vsa ta vprašanja smo že prejemali, a odgovor je tukaj.
Da bi človek lahko izrazil breme, ki ga nosi s sabo in se ga tako tudi znebil, potrebuje dve stvari:
- Prostor, kjer se počuti varnega, domačega, prijetnega. Prostor, kjer je povsem sproščen in je lahko to, kar je.
- Osebo, ki ji povsem zaupa, ker ve, da je ne bo sodila, obtoževala, govorila za hrbtom. Osebo, ki bo poleg ne glede na to, kaj pove, kako odreagira.
Na Klepetovih delavnicah zagotovimo ravno ta dva pogoja. Prostor si udomačimo, med udeleženci pa se splete ustrezen odnos in visoka stopnja zaupanja, kjer si dovolimo biti točno to, kar smo. To so pogoji, zaradi katerih ljudje po desetletjih končno izrazijo svoje bolečine, z besedami, solzami, kriki, tresenjem, s plesom, zaradi mene lahko delajo salte ali se zvijajo po tleh kot črvi.
Vsak ima svoj način, ki jim omogoča, da izrazijo notranje breme.
In niti predstavljate si ne, koliko jih pride in si reče, da oni pač niso takšni. Da oni se tega ne grejo, da redko jočejo, da jih še nihče ni videl jokati in da zagotovo tudi tukaj ne bodo jokail in delili sebe, saj so povsem dobri, tako kot so, jih pa zanimajo stvari, ki jih na delavnicah povemo.
Resda so takšni včasih trd oreh, tega se tudi sami zavedajo, ko pademo v proces pa pri vsakemu uporabimo tehnike, metode, ki najbolj delujejo. Ali je to delo v paru, z zvokom, pisanjem ali drugimi metodami.
Gre za to, da se človek lahko čustvenih bolečin osvobodi šele takrat, ko jih je pripravljen izraziti, spustiti na plan. In da se zgodi to, jih mora najprej sprejeti.
Ko sprejmemo ves gnus, jezo, bolečino, žalost, agresijo, karkoli imamo v sebi ... takrat to tudi izrazimo in ko se izrazi ... takrat se poslovimo od vsega tega, izniči se moč le tega, odide.
Ključnega pomena pri tem procesu je, da vse te negativne emocije, ki se sproščajo v prostor tudi sčistimo in transformiramo, sicer se lahko česa »nalezejo« ostali udeleženci.
To vzpostavljamo z zvokom in nekaterimi metodami, ki »čistijo« ozračje.
In ozračje je po takšnih delavnicah neopsiljivo. Ni čudno, da se najdejo med sabo ljudje, ki stkejo življenjska prijateljstva. Odprejo se, pokažejo se z vsemi napakami, z vsemi bolečinami in ni nič narobe. Sprejeti so, takšni kot so.
Vprašajmo se ...
Od kod torej izvira strah pred tem, da povemo, izrazimo to, kar čutimo in mislimo?
Pred tem, da ne bi bili sprejeti takšni kot smo. Pred mislijo: »če pokažem kaj resnično čutim, mislim, me nihče ne bo maral, ljudje me ne bodo sprejeli. Sam bom.«
Tega na naših delavnicah ni.
Kako smešno je bilo na Ižu minulo leto. Gospa je prišla do mene in mi povedala, da vsako leto na tedenskem dopustu prebere vsaj dve do tri knjige. Letos ni prebrala uvoda niti prve knjige, ki jo je prinesla s sabo, saj so se udeleženci ves čas družili in enostavno ni bilo časa.
Da je temu tako niso torej zaslužni krasni predavatelji, voditelji delavnic, ki jih vodimo čez vse te procese. Udeleženci sami pomagajo tudi drug drugemu s tem, ko povedo svojo življenjsko zgodbo, vse to, kar se jim je zgodilo, kako gledajo na svet in kaj si mislijo.
To je tisto, kar je največ vredno.
In to je samozavestna moč poguma, ki je največ vredna in največ nudi. To, da si dovoliš biti točno to, kar si ... da si dovoliš izraziti to, kar misliš in čutiš.
Kakšno Klepetovo delavnico lahko ujamete v decembru, sicer pa tradicionalni vikend za dušo pripravljamo v januarju. Zmeraj izberemo ekskluzivne lokacije, ki imajo izjemno visok nivo prosto pretekajoče se energije.
Več informacij najdete na povezavi https://klepetobkavi.si/dogodki/podrobnosti/vikend-za-duso-511.html
Komentarji