V ljudskem zdravilstvu se uporablja že 5600 let, zdaj preseneča vse sodobne znanstvenike!

Sibirska čaga zavzema prvo mesto na lestvici ORAC, ki klasificira rastline in gobe po antioksidativni vrednosti. Najbolj cenjena je sibirska čaga, ki  raste na področju Gornjega Altaja v težkih življenjskih pogojih in ima kot potrjujejo primerjalne klinične študije kar 12-krat močnejši terapevtski učinek kot čaga iz nižinskih področij.

Prava sibirska čaga  mora imeti ustrezen certifikat, ki dokazuje njen izvor in kakovost. Največji terapevtski učinek ima čaga, ki je stara več kot 9 let in ki raste na brezah v južnem delu Sibirije oz. na Altaju na nadmorski višini 1500m, kjer pozimi temperature padejo pod  50 stopinj.

Drevesna goba čaga ima svetlo rjavo notranjost in črno zunanjo plast. Uporabljata se oba dela, ki pa imata različne učinkovine. V notranjem delu je večja vsebnost polisaharidov, v zunanjem delu pa je več melanina, triterpena in antioksidantov. Najmočnejši terapevtski učinek ima t.i. črna čaga, ki jo pridobijo tako, da ekstrahirajo samo 2cm zunanje plasti gobe. Iz izkustva ljudstev, ki čago že stoletja uporabljajo v profilaksi in ljudskem zdravilstvu, je znano, da ima čaga največjo moč, če je nabrana v hudem zimskem mrazu. Sodobne kemijske študije in analitične primerjave to razlagajo z dejstvom, da gre za naraven proces ekstrahiranja čaginih najmočnejših farmakoloških vsebnosti ali t.i. postopek zmrznjenega sušenja.

Zaradi svojih farmakološko aktivnih sestavin je čaga v nekaterih farmakopejah uvrščena med medicinske gobe. Uporaba čage pri zdravljenju je bila menda znana že 5600 let pr.n.št. v ljudskem zdravilstvu zlasti v Aziji, zadnjih 50 let pa jo uporabljajo tudi na Zahodu tako v uradni kot komplementarni medicini. Zgodovinski viri navajajo, da si je ruski car Vladimir Monomakh v 12.stoletju pozdravil raka na ustnicah s sibirsko čago. Od 16.stoletja dalje je znana uporabe čage v evropski fitomedicini pri zdravljenju raka, gastritisa, luskavice, kožnih bolezni, bolezni sklepov, sladkorne bolezni in tuberkuloze.

Čaga je eden tistih naravnih proizvodov, ki mu sodobne klinične študije namenjajo veliko pozornost – ne le zato, ker nadomešča pogosto neuspešno in drago kemoterapijo, ampak predvsem zato, ker deluje kot močna zaščita pred obolevanjem za rakom, obenem pa odpravlja škodljive učinke kemoterapije in obsevanja.

Tisto, kar  sicer imenujemo »čudežno delovanje« čage, je pravzaprav njena sposobnost, da izzove apoptozo rakave celice. Kako čaga »ve« katero celico je potrebno uničiti – ali kako je lahko narava bolj modra od znanosti, ki je vendar razvila vrsto preparatov za kemoterapijo, ki ubijajo tumorske in zdrave celice? Čaga ima sestavine, ki zavirajo oksidacijo prostih radikalov, inducirajo proizvodnjo interferonov in »popravljajo« DNK. Betulinska kislina, ki je sestavni del čage, je v zadnjih letih postala predmet raziskav in proučevanj za uporabo kot kemoterapevtsko sredstvo. Čaga vsebuje velike količine betulinske kisline v obliki, ki se lahko uživa peroralno. Poleg tega vsebuje celoten spekter rastlinskih sestavin, ki so imunski spodbujevalniki.

Vrsta ozdravitev pacientov, ki so po neuspešnem medicinskem zdravljenju ali vzporedno z zdravljenjem,  uživali sibirsko čago, je vzbudila zanimanje znanosti po vsem svetu. V zadnjih 40 letih je bilo tako izvedenih več kot 1600 znanstvenih raziskav, ki so potrdile izjemno delovanje  čage in jo v nekaterih državah uvrstile tudi med naravna zdravila proti raku.

Leta 1998 je bila opravljena klinična študija na Poljskem, ki je dokazala zaviralen učinek čage na rast tumorja. Študija je pokazala, da betulin deluje zelo selektivno pri tumorskih celicah, ker je notranji pH tumorskih tkiv nižji kot pri zdravih tkivih, betulinska kislina pa je aktivna le na teh nižjih ravneh. Tako betulinska kislina inducira apoptozo (programirana celična smrt) samo v tumorjih in ne v zdravih celicah. Leta 1995 so  ruski znanstveniki po dolgoletnih kliničnih študijah potrdili, da je prav betulinska kislina selektivni inhibitor (zaviralec)   melanoma, torej ene najtežjih oblik raka (kožni tumor iz melanocitov - celic, ki vsebujejo temni pigment), ki je do tedaj veljal za neozdravljivega. Nadaljne klinične študije so tudi pokazale, da je ta čudežna goba sposobna povzročiti  apoptozo - programirano celično smrt v človeškem melanomu tako in vitro ( v laboratoriju) kot in vivo (na živih bitjih). Ugotovitev je bila fascinantna, saj je do tedaj veljalo, da rakava celica nima sposobnosti apoptoze kot jo ima vsaka zdrava celica – torej rakava celica je nekako nesmrtna, saj nima programa za celično smrt.  Zaradi izjemnih rezultatov ruskih znanstvenikov so delovanje čage pričeli proučevati tudi na ameriškem Nacionalnem inštitutu za raka, kjer v tej smeri  poteka poseben  razvojni program.

 Znanstvene študije na Finskem in v Rusiji so potrdile učinkovanje čage na rak dojke, maternice, prostate, jeter in želodca, pa tudi na hipertenzijo in sladkorno bolezen. Znano je, da se že po dobri uri po zaužitju čage raven sladkorja v krvi zniža od 20 do 30%.

 Svetovno priznani raziskovalec in poznavalec rastlin David Winston trdi, da je čaga najmočnejše zdravilo proti raku, ker krepi imunski sistem, deluje protivnetno, protitumorsko, popravlja napake v DNK in ima tudi anti mutageno delovanje. 

Čaga vsebuje izjemno veliko superoksid dismutaze (SOD), ki je eden najmočnejših antioksidantov. Zadnje znanstvene študije so dokazale, da čaga poveča aktivnost celic ubijalk kar za 300%, krepi imunski sistem, zavira rast bakterij in virusov oz. deluje protivnetno. Visoka vsebnost beta-glukan-polisaharidov in mineralov spodbuja imunski sistem. Največjo vsebnost različnih kompleksov antioksidantov ima prav črna čagina skorja. Na Japonskem je čaga priljubljena tudi kot kozmetično sredstvo za odpravljanje starostnih peg in problemov s pigmentacijo kože. Kot močan adaptogen čaga tudi stimulira regeneracijo celic živčnega sistema. 

Aktivne komponente v sibirski čagi delujejo antioksidativno, antikancerogeno, antitumorsko, antivirusno, imunostimulativno, analgetsko in protivnetno.  

Veliko zanimanje za terapevtske učinke čage med ljudmi in tudi v znanosti je zagotovo sprožil Nobelov nagrajenec za literaturo Aleksander Isajevič Solženicin (1918-2008) s svojim romanom Rakov oddelek   (Ра́ковый ко́рпус, 1967). V času Stalinovih čistk je bil Solženicin izgnan v Uzbekistan,  kjer je zbolel za rakom.  Zdravil se je v državni bolnišnici v Taškentu in o tem pisal v romanu Rakov oddelek. Glavni junak Kostogalotov je pravzaprav Solženicin, ki je pri 40.letih zbolel za rakom. Znano je, da je Solženicin o čagi slišal v bolnici in jo kasneje vse življenje redno užival. Umrl je star 90 let.

V romanu Solženicin piše:

Oleg Filimonovič Kostogalotov pripoveduje bolnikom v sobi onkološke bolnišnice v Taškentu:

»O doktorju Maslennikovu mi je tisti bolnik pravil, da je to star državni zdravnik Aleksandrovskega okraja pod Moskvo. Da je desetletja, tako je bilo prej v navadi, zdravil v eni in isti bolnišnici. In tedaj je opazil, da čeprav v medicinski literaturi vedno več pišejo o raku, med njegovimi bolniki kmeti ni raka. Zakaj?... Začel je raziskovati, začel je raziskovati,« je ponavljal Kostoglotov, čeprav navadno ni ničesar ponavljal, toda zdaj mu je to povzročalo zadovoljstvo. »In odkril je tole: da bi prihranili denar, kmetje v tistih krajih niso kuhali čaja, ampak brezovo gobo.«

»Torej brezov goban,« ga je prekinil Poddujev. Celo skozi obup, s katerim se je že pomiril in se potopil vanj zadnje dni, mu je zasijalo tako preprosto, tako dostopno sredstvo…

»Ne, Jefrem, ne brezov goban. To sploh ni goba, ampak rak na brezi. Če se spomniš, so na starih brezah taki … mehurji jim pravijo, take izrojene otekline – buli podobne, na zunaj črne, znotraj temno rjave.«

Kostoglotov svojo pripoved o zdravilni čagi zaključi z ugotovitvijo: Ljudje, ki živijo v tisti deželi (Rusiji) ne razumejo vedno svoje domovine, hoče se jim bleščeče modrega morja in banan, a glej, tisto, kar je potrebno človeku, je: črn spačen izrastek na beli brezi, njena bolzen, njen tumor… Sam bi bil najbolj vesel tega, da bi lahko kot pes, ki se odpravi iskat zdravilno travo, odšel za dolge mesece v gozdove, kjer bi nabiral to gobo, jo mlel, kuhal pri ognju, pil in ozdravljal kot žival. Dolge mesece hoditi po gozdu in ne vedeti za druge skrbi kot ozdravljenje.

Maria Ana Kolman