Tudi živali imajo dušo

Marsikdo od nas se je že kdaj v življenju vprašal, ali imajo živali dušo, in ali tudi naši ljubljenčki po smrti živijo naprej? Misli, kaj se pred in po smrti dogaja z živalmi, ki pristanejo na naših krožnikih, pa raje odrinemo, saj je seveda nekaj najbolj normalnega na svetu, da je meso naša hrana. Premalokrat slišano dejstvo je, da je tudi Jezus učil, da je vegetarijanstvo prava pot; in ironično, še dandanes ravno »v njegovo čast in slavo« koljemo oz. »žrtvujemo« živali, in še posebej za praznike pojemo enormne količine mesa.

Ko svojo domačo žival pogledamo v iskrive nedolžne oči, nam je popolnoma jasno, da tudi v njih sije luč. Ko nam zlezejo v naročje in izkazujejo brezpogojno ljubezen, nikoli ne podvomimo, da imajo čustva, in še vedno pogosto naletimo na izrek, da so kot ljudje, le govoriti ne znajo. Toda zakaj pa tako drugače gledamo na klavne živali, plazilce, zveri, insekte? Eden od razlogov je gotovo, ker je okus mesa preveč mamljiv in ker do različnih živali gojimo različna čustva. Slednje nam do neke mere preprečuje, da bi ozavestili dejstvo, da je vsaka žival bitje, ki je vredno življenja, tako kot vsak človek. Od nekdaj smo bili naučeni, da se hišne ljubljenčke ljubkuje, vse druge živali pa lahko tudi mori, in glede na to si jemljemo pravico, da živali rangiramo na »boljše« in »slabše«. Toda, ali ni tudi to oblika diskriminacije? Ali ni potemtakem obsojanje tistih, ki denimo jedo pse in mačke, dvoličnost?

Še eno pomembno vprašanje, ki se mu radi izognemo, je, koliko mesa bi dejansko še uživali, če bi si morali žival sami ubiti ali vsaj prisostvovati pri tovrstnem dejanju. In odgovor je pogosto samoumeven. Toda pomislite, če bi bila to res naša naravna hrana, mar ne bi bilo klanje nekaj popolnoma normalnega za vsakega od nas, tako kot je to za zveri, ne pa ravno obratno?

Se vsaj malo zavedamo, kako živali dejansko trpijo ob prevozih, v hlevih in klavnicah preden jih ubijejo? Ali ni logično, da ta adrenalin in druge snovi, ki se ob tem sproščajo, skupaj s fizičnimi snovmi, ki jih vnašajo v te živali, denimo hormone in antibiotike, vplivajo na nas? Vsak dan se glasneje govori o energijah in vsaka hrana s svojo vrsto energije vpliva ne le na telo, temveč tudi na čustva in misli posameznika.

Šokantno je tudi, kolikšen je vpliv živinoreje na okolje. Organizacija aktivistov za zaščito živali PETA (People for the Ethical Treatment of Animals) na svoji spletni strani opozarja, da proizvodnja mesa, mleka in jajc povzroči najmanj 51 % emisij toplogrednih plinov, medtem ko nas v javnosti večinoma informirajo zgolj o vplivu drugih dejavnikov.

Eden največjih intelektualcev vseh časov Pitagora (pribl. 580–500 pr. Kr.) je denimo napredek človeštva videl v spremembi načina prehranjevanja, torej prepovedi pobijanja živali in vedenju o reinkarnaciji. Albert Einstein, ki še danes velja za simbol genija, pa je nekoč dejal: »Nič ne bi bolj koristilo zdravju in zvišalo možnosti preživetja na Zemlji kot razvoj vegetarijanstva.«

Številne religije in ločine po svetu kot enega osnovnih zakonov narave prepovedujejo pobijanje živali. Toda zakaj je na primer krščanstvo »pozabilo«, da lahko v najstarejših verzijah biblije najdemo številne izreke in zglede o nekrvavem načinu življenja, na kar opozarjajo številni raziskovalci. Žal že pokojni dr. France Susman, cerkveni zgodovinar, je, kot številni drugi, opozarjal na napačne interpretacije, in tako je denimo v Genezi, prvi Mojzesovi knjigi, navedeno, da je Bog dejal: »Glejta, dal sem vama vse bilje s semenom na vsej zemlji in vse drevje, na katerem je sad s semenom: naj vama bo v živež. Vse zeleno zelišče pa v živež vsem zverem zemlje in vsem pticam neba in vsemu, kar se giblje na zemlji in ima dušo v sebi.« Poimenovanje duša - nefeš se uporablja tako za človeka kot tudi žival, vendar večina prevajalcev pri živali besede nefeš ne prevede z besedo duša. Tako se torej »Ne ubijaj!« kot ena temeljnih zapovedi ne nanaša zgolj na človeka kot to radi razumemo. Ko so bolniki prosili Jezusa, naj jim svetuje, kako se ozdraviti, jih je učil o prenehanju uživanja mesa in notranjem krstu z vodo, torej postenju in klistiranju. To je zapisano v besedilu Esenska poslanica miru, ki izvira iz obdobja Jezusovega življenja in je v slovenščini dostopna na spletu.

In če pustimo ob strani dejstvo, da imajo tudi živali dušo, poglejmo zdravstvene vidike uživanja mesa. Prvo vprašanje, ki se pojavi, je, ali je človek glede na telesni ustroj res vsejedec? A. D. Andrew (Fit Food for Men, Čikago, American Hygiene Society, 1990) je ugotovil, da imamo lastnosti rastlinojedcev. Tako za razliko od mesojedcev nimamo koničastih sprednjih zob, neravnih kočnikov, znojimo se skozi kožo in ne skozi jezik, naša želodčna kislina je 10-krat šibkejša kot pri mesojedcih. Človeška slina je bazična, z veliko ptialina, encima za prebavo žita, medtem ko je pri mesojedcih slina kisla, brez omenjenega encima. Mesojede živali imajo prebavni trakt le 3-krat daljši od telesa, pri rastlinojedih živalih je vsaj 5-krat daljši, človeški pa celo 6-krat daljši, kar pomeni, da se v vsakem primeru meso predolgo zadržuje v telesu.

Na spletu lahko hitro najdemo izsledke številnih znanstvenih študij, povezanih z uživanjem mesa, ki jim je skupno dejstvo, da meso močno poveča odstotek tveganja za razvoj rakavih obolenj. Med največjimi in najuglednejšimi ustanovami na področju raziskovanja raka sta World Cancer Research Fund (Svetovni raziskovalni sklad za raka) in American Institute for Cancer Research (Ameriški inštitut za raziskovanje raka), ki sta v svojih priporočilih navedla, da obstaja »prepričljiva povezava med rdečim mesom, mesnimi izdelki ter rakom debelega črevesa in danke«. Njihove raziskave kažejo tudi na povezavo med uživanjem mesa in rakom prostate, pljuč, požiralnika, želodca in trebušne slinavke. Poleg raka je uživanje mesa in procesirane hrane močno povezano tudi z mnogimi drugimi bolezenskimi stanji, kot denimo okvarami srčno-žilnega sistema. Bolezni srca in ožilja pa so, poleg raka, najpogostejši vzrok smrti na svetu!

V zagovor mesu najpogosteje naletimo na izjavo, da moramo meso jesti zato, ker lahko določene substance, ki so nujne za pravilno delovanje organizma, dobimo samo v izdelkih živalskega izvora. Toda to ne drži. Veliko teh snovi se namreč nahaja tudi v določenih rastlinah, v nasprotnem primeru pa imamo na voljo vedno več nadomestkov. Na tem mestu naj opozorim na previdnost, saj tudi priznane blagovne znamke, ki si pogosto z izjemno vplivnim marketingom pridobijo kredibilnost, niso vedno to, za kar se izdajajo. Prav tako vse oblike določenega vitamina niso nujno prave oz. se v telesu ne absorbirajo. Zelo pomemben vitamin B12, na primer najdemo ne le v mesu, jajcih in mlečnih izdelkih, temveč med drugim tudi v določenih algah in gobah, kjer ga sintetizirajo določene bakterije. Prav tako se ta vitamin v telesu skladišči najmanj tri leta, odvisno od same absorpcijske sposobnosti telesa, in zato vas ob prehodu na vegetarijanski način prehranjevanja ne bodo že prvi mesec doleteli hudi stranski učinki pomanjkanja. Seveda pa ga je najbolj pametno uživati vsak dan. In četudi res katere manj pomembne snovi ne bi dobili drugje, mar ni to še najmanjša težava glede na nevarnost, ki jo predstavlja uživanje mesa? Konec koncev lahko sami hitro najdemo korelacijo med zdravjem ljudi v zadnjih desetletjih in zdravjem naših prednikov, ki so meso zelo redko uživali, procesirane hrane, umetnih dodatkov jedem, pesticidov, sladkarij in podobne nezdrave, pogosto celo strupene hrane, pa skorajda ni bilo na razpolago.

Za konec naj poudarim, da namen tega prispevka nikakor ni vzbujati občutke krivde, temveč zgolj osveščati ljudi o premalokrat slišanih dejstvih. Tudi če boste še naprej jedli meso, ni nič narobe, saj je v objemu Brezpogojne ljubezni vse prav in vse narobe. In Bog vas ne bo zato nič manj ljubil. Toda kako se bo to odražalo na vaši duši? To pa je drugo vprašanje …

Sara Štefančič, mag.