To je slovenski najmočnejši adaptogen, ki ga imamo za plevel!

TRPOTEC (Plantago major ali Plantago lanceolata)

V nekaterih starih zapisih je trpotec imenovan kralj poti. Ugodno rastišče za trpotec so zbita tla, kjer težko raste kaj drugega kot trpotec, ki tam dobesedno kraljuje. V neolitiku in starejši bronasti dobi so nastajale prve gručaste naselbine in njihovi prebivalci so »izhodili« prve poti, ki so nudile ugodne pogoje za rast trpotca. Te poti so bile v bistvu poti duhov in bogov, ravne in urejene poti med bivališči živih in bivališči mrtvih, poti do mesta, kjer so izvajali rituale, opravljali daritve in častili prednike in duhove zemlje, vode, ognja, zraka. Po tej poti so bogovi prihajali k ljudem in po tej poti so mrtvi odhajali v onostranstvo. To so bile svete poti, ki so jih skrbno negovali in na njih ni smelo rasti nič. Toda trpotec se je vedno znova zarasel, zato so ga povezali z boginjo spodnjega sveta Proserpino (Persephona), vladarico sveta mrtvih. Večina smrti v človekovi daljni preteklosti je bila posledica poškodb in izkrvavitve. Ko se je ranjen človek odpravljal na pot k Persephoni, mu je ta na njegovo pot nasula trpotca, ki zaustavlja krvavitve in mu s tem ponudila možnost preživetja. Duhovi in bogovi so dobrohotni, narava je modra, človek pa je na vse to na svoji evolucijski poti pozabil. Poleg tega, da je trpotec izjemen hemostiptik, je tudi izvrstno zdravilo proti glavobolu: trpotec moramo nabrati pred sončnim vzhodom (pri čemer ne smemo uporabljati kovine) in ga z rdečo ruto povežemo na bolečo glavo – glavoboli vseh vrst »čudežno« izginejo!

Zdravilni učinek trpotca nas spremlja že tisočletja. V stari kitajski medicini so ga izredno cenili. Grški zdravnik Dioskurid (okrog leta 50 n.š.) mu je v svoji knjigi posvetil dolgo poglavje, v katerem je hvalil njegov učinek pri številnih boleznih. Njegov sodobnik, rimski naravoslovec Plinij, je rastlino že poimenoval »plantago« in visoko cenil njen vpliv kot adstringens. V srednjeveških zeliščarskih knjigah so to visoko cenjeno zdravilno rastlino priporočali za kar 24 različnih obolenj. V ljudskem zdravilstvu se je njena velika priljubljenost ohranila do danes.