Vsak posameznik je ob rojstvu dobil neverjetno darilo, ki se ga malokdo resnično zaveda, vsi pa ga izkoriščamo vsak dan.
Naše fizično telo ima vgrajeno čudežno sposobnost samoobnovitve, samozdravljenja, samoregeneracije, ki ni odvisna od zunanjih mehanizmov.
Tendenca vsakega fizičnega problema, ki se ustvari v telesu je, da ga telo popravi samo, še najlažje, če človek ponudi podporo z vodo, ustrezno hrano, sprehodi v naravi in podobno.
Gre za visoko dovršen sistem, katerega se zavedajo redki, saj telo prejmemo brez navodil za uporabo. Ta samozdravilni sistem pa obsega tudi simptome, opozorila, da nismo na pravi poti. Največkrat jih spregledamo, še večkrat jih namensko utišamo s protibolečinskimi tabletami in pozabimo nanje. Največkrat so ti simptomi zelo blagi, kot so kihanje, tresenje, slaba prebava, nespečnost, glavobol, razdražljvost.
Zapomnimo si, da naše telo ne potrebuje pomoči od zunaj, saj je celoten sistem telesa narejen samozadostno. Naš um pa je tisti, ki največkrat ne dopušča delovanje brez zunanjih impulzov, največjo škodo pa delajo ravno naša prepričanja, ki motijo brezhibno delovanje samozdravilnega sistema. Ko na primer začutimo vnetje grla nemudoma rečemo: “No ja, spet bo angina.” In potem se to tudi zgodi. A vendarle, kljub temu, da smo tako odigralo igro našega uma neštetokrat, to ne vpliva na prihodnost, ki jo vzamete v svoje roku v trenutku, ko se začnete zavedati lastne samozdravilne sposobnosti, ki nam je vsem dana.
Hkrati pa lahko na takšen način s sodelovanjem uma te sposobnosti tudi pospešite.
Če boste sicer brez komplikacij potrebovali 4 tedne, da se zaceli kost po nekem zlomu, vam s sodelovanjem uma lahko to uspe že v dveh tednih ali manj.
Sodelovanje je torej ključno. A vendarle je človek bolj mentalno usmerjen v borbo, premagovanje, bitko.
Tudi v zdravstvu priznavajo, da izgubljamo vojno z bakterijami, virusi. Prav tako človeštvo izgublja vojno z insekti, saj tudi pesticidi ne pomagajo več. V naši naravi telesa in okolja je, da se prilagodimo in dokler bomo ostajali v vojni, bomo pravzaprav trošili svojo energijo povsem po nepotrebnem.
Čas je, da se človeštvo ustavi, se strinjate? In poglejte okrog?
Bolezni, naravne katastrofe. Vse to se dogaja zato, da bi se ustavili in se zamislili nad sabo. Vse to se dogaja zato, da bi ozavestili, da pot po kateri gremo ni tista, ki je v naše najvišje dobro.
Sama sem ta impulz zelo močno doživela tukaj na Baliju pred nekaj dnevi, ko sem se zaradi škripanja ogromne postelje z baldehinom zbudila in ugotovila, da se dogaja potres.
Odprla so se vrata, v bazenu so se naredili veliki valovi, kokosi so padali iz palm in ta pretres ni bil zgolj posledica premikanja tektonskih plošč ampak je resnično nekaj sporočal. Tako sva se počutila oba s partnerjem, ki sva to dogajanje sprejela povsem brez groze in panike, temveč s hvaležnostjo za opozorilo in še tisto jutro ob zajtrku začela razmišljati, kaj lahko storiva midva za ta planet, kaj lahko prispevava …
Kaj se bomo torej odločili? Kako dolgo bo še trajalo, da nam bo vsem kapnilo, da tudi vojna z bakterijami in virusi ni potrebna. Zakaj se sistem tako trudi z novimi pristopi, zdravili in sintetičnimi snovmi, medtem ko bi lahko sredstva vlagala v izobraževanje ljudi, da bi okrepili svoje zdravje, svoj imunski sistem in tako dosegli vsesplošno zaščito pred vsemi virusi in boleznimi.
A marsikateri člen zdravstva še vedno ne priznava neverjetni samozdravilni sistem, ki ga imamo ljudje. Tudi antibiotiki niso tisti, ki nas ozdravijo, veste ….
Antibiotiki delujejo tako, da pobijejo vse, tako dobre kot slabe bakterije do tiste mere, da lahko potem nekako prevzame imunski sistem in se ponovno vzpostavi, kar pa je bistveno bolj oteženo, saj je imunski sistem izgubil tudi svojo “vojsko” dobrih bakterij, ki ravnovesje vzpostavljajo.
Probiotiki so klasičen primer drugačnega načina, ki z vnosom dobrih bakterij okrepijo imunski sistem do te mere, da poskrbi sam za vse, kar pride v naše telo in vzpostavi ravnovesje.
Kako ironično. A zdi se, da se v tem sodobnem svetu brez kakršnegakoli zavedanja svoje samozdravilne adaptogene sposobnosti telesa sprejmemo za povsem samoumevne. Izpostavljamo ga hrani, ki sploh ni hrana, alkoholu, slabemu zraku, nečisti vodi, težkim mislim, čustvenim bolečinam, pa telo nekako še vedno funkcionira in deluje. Vsake toliko časa koga spoznam, pa mi sploh ni jasno, kako sploh še lahko živi, glede na to, kakšen mačehovski odnos ima do sebe. Po drugi strani pa v sodobnem svetu, ko pridemo do te točke, da nas bolezen ustavi do te mere, da je nekaj narobe, sploh ne ozavestimo samozdravilnih adaptogenih sposobnosti telesa, ki nas je vzdržal do te mere in takoj planimo in celo zahtevamo čudežna zdravila, ki bodo to odpravila, da boš lahko spet živel normalno, kot prej.
Naš samozdravilni sistem, ki ga telo ima si zasluži priznanje, si zasluži zaupanje in si zasluži naše sodelovanje.
Tadej Pretner je na enem od predavanj govoril tudi o tem, kako lahko samozdravilni sistem otroku krepimo že od samega rojstva. Preprosto tako, da zaupamo samozdravilnemu sistemu našega otroka, kar pomeni da mamica ne odreagira takoj z zdravili in obiski k zdravniku že ob manjše povišani temperaturi, temveč ponudi samozdravilnemu sistemu priložnost, da samo uravnovesi tisto, kar mora.
Spomnim se, kako mi je mama ob visokih vročinah na podplate polagala krompir in me tudi močno pokrila z odejo, da sem se izdatno znojila.
Takšni načini so mi ostali blizu in tudi če se mi pojavi vročina, jo sprejmem in ji pomagam. Vročina namreč pride kot darilo. Kakšno? Telo z vročino popravlja ravnovesje v telesu in se dobesedno samozdravi. Vročina kot takšna postane nevarna za človeka, če vztraja res dolgo in to pri izjemno visokih temperaturah, moderen človek pa že pri 37,3 izmerjenih stopinjah hitro vzame tableto, da se mu zniža temperatura. Zniža temperatura??? Zakaj bi to človek sploh želel? Če telo viša temperaturo zato da se pozdravi? Zvišana temperatura je samo posledica procesa, vzrok pa je v vsiljivcu, ki ga telo želi samo odstraniti. Kot ponavadi v sodobni medicini želimo odstranjevati posledice, simptome, vzroki pa nas ne zanimajo.
Sanja Lončar v eni izmed svojih knjig čudovito opisuje, kako je treba telesu pomagati, ko vidimo, da povišuje temperaturo. Kako moramo z njim sodelovati. Tudi kasneje, ko se telo začne hladili.
In takšne prakse so zmeraj uspešne, predvsem pa brez posledic in brez stranskih učinkov, kar je bistvenega pomena v času, ko več ljudi umre zaradi stranskih učinkov, kot pa zaradi terorizma, ki ga tako promovirajo v medijih, da se ga bojimo in ostajamo v krču, kar ima tudi negativne posledice na naše telo.
Zaradi svojega stila življenja, ki je poln potovanj in pohajkovanj po neciviliziranih območjih sveta, sem se že mnogokrat znašla v situaciji, kjer nisem imela možnosti oditi k zdravniku ali v lekarno. Takrat pa si res prepuščen sebi in postavljen na preizkušnjo, koliko si si sposoben pomagati sam, se povezati s svojim telesom. Velikokrat imam tako pogovor s svojim telesom, pa te spodbujam, da ga imaš tudi ti. Jaz sem si rečem takole:
“Spoštovano telo. Vse bolj se zavedam, da si veliko več kot sem si mislila. Hvala ti, ker si. Trudila se bom, da ti nudim čimboljšo hrano, dovolj vode in tisto kar potrebuješ, hkrati pa ti povsem zaupam, da da ohranjaš ravnovesje tudi takrat, ko pogoji niso najbolj optimalni. Hvala.”
Ali pa:
“Dovoljujem si videti in vedeti, da dobro skrbim za svoje tele, zato mu lahko povsem zaupam, da se bo ohranilo v ravnovesju tudi takrat, ko zunanje okoliščine in pogoji ne bodo najbolj optimalni. Hvala, hvala, hvala.”
Komentarji