Samozdravilni sistem našega telesa in pogovor s celicami

Vsak posameznik je ob rojstvu dobil neverjetno darilo, ki se ga malokdo resnično zaveda, vsi pa ga izkoriščamo vsak dan.

Naše fizično telo ima vgrajeno čudežno sposobnost samoobnovitve/samozdravljenja/samoregeneracije, ki ni odvisna od zunanjih mehanizmov.

Tendenca vsakega fizičnega problema, ki se ustvari v telesu, je, da ga telo popravi sámo, še najlažje, če ga človek podpre z vodo, ustrezno hrano, sprehodi v naravi in podobno.

Gre za visoko dovršen sistem, ki se ga zavedajo redki. Telo namreč prejmemo brez navodil za uporabo. Ta samozdravilni sistem pa obsega tudi simptome, opozorila, da nismo na pravi poti. Največkrat jih spregledamo, še večkrat pa jih namensko utišamo s protibolečinskimi tabletami in pozabimo nanje. Največkrat so ti simptomi zelo blagi, kot so kihanje, tresenje, slaba prebava, nespečnost, glavobol, razdražljivost.

Zapomnimo si, da naše telo ne potrebuje pomoči od zunaj, saj je celoten sistem telesa narejen samozadostno. Naš um pa je tisti, ki največkrat ne dopušča delovanja brez zunanjih impulzov. Največjo škodo pa delajo ravno naša prepričanja, ki motijo brezhibno delovanje samozdravilnega sistema. Ko, na primer, začutimo vnetje grla, nemudoma rečemo: “No ja, spet bo angina.” In potem se to tudi zgodi. A vendarle, čeprav smo tako igro našega uma odigrali neštetokrat, to ne vpliva na prihodnost, ki jo vzamete v svoje roke v trenutku, ko se začnete zavedati lastne samozdravilne sposobnosti, dane vsem ljudem.

Hkrati pa lahko s sodelovanjem uma te sposobnosti tudi pospešite.
Če boste sicer brez komplikacij potrebovali 4 tedne, da se zaceli kost po nekem zlomu, vam s sodelovanjem uma lahko to uspe že v dveh tednih ali manj.

Sodelovanje je torej ključno. A vendarle je človek bolj mentalno usmerjen v borbo, premagovanje, bitko.

Tudi v zdravstvu priznavajo, da izgubljamo vojno z bakterijami, virusi. Prav tako človeštvo izgublja vojno z insekti, proti katerim tudi pesticidi ne pomagajo več. V naši naravi telesa in okolja je, da se prilagodimo, in dokler bomo ostajali v vojni, bomo pravzaprav popolnoma po nepotrebnem trošili svojo energijo.

Čas je, da se človeštvo ustavi. Se strinjate? In, poglejte okrog!
Bolezni, naravne katastrofe. Vse to se dogaja, zato da bi se ustavili in se zamislili nad sabo. Vse to se dogaja, zato da bi ozavestili, da pot, po kateri gremo, ni tista, ki je v naše najvišje dobro.

Sama sem ta impulz zelo močno doživela tukaj na Baliju pred nekaj dnevi, ko sem se zaradi škripanja ogromne postelje z baldahinom zbudila in ugotovila, da se dogaja potres.
Odprla so se vrata, v bazenu so se ustvarili veliki valovi, kokosi so padali s palm. Ta pretres ni bil zgolj posledica premikanja tektonskih plošč, ampak je resnično nekaj sporočal. Tako sva se počutila oba s partnerjem, ki sva to dogajanje sprejela povsem brez groze in panike, temveč s hvaležnostjo za opozorilo. Še tisto jutro sva ob zajtrku začela razmišljati, kaj lahko midva storiva za ta planet, kaj lahko prispevava …

Za kaj se bomo torej odločili? Kako dolgo bo še trajalo, da nam bo vsem kapnilo, da tudi vojna z bakterijami in virusi ni potrebna. Zakaj se sistem tako trudi z novimi pristopi, zdravili in sintetičnimi snovmi, medtem ko bi lahko sredstva vlagal v izobraževanje ljudi, da bi okrepili svoje zdravje, svoj imunski sistem in tako dosegli vsesplošno zaščito pred vsemi virusi in boleznimi.
A marsikateri člen zdravstva še vedno ne priznava neverjetnega samozdravilnega sistema, ki ga imamo ljudje. Tudi antibiotiki niso tisti, ki nas ozdravijo, veste …
Antibiotiki delujejo tako, da pobijejo vse, tako dobre kot slabe bakterije, do tiste mere, da se lahko potem imunski sistem ponovno vzpostavi, kar pa je bistveno bolj oteženo, saj je imunski sistem izgubil tudi svojo “vojsko” dobrih bakterij, ki ravnovesje vzpostavljajo.
Probiotiki so klasičen primer drugačnega načina, saj z vnosom dobrih bakterij okrepijo imunski sistem, da sam poskrbi za vse, kar pride v naše telo, in vzpostavi ravnovesje.

Kako ironično. A zdi se, da se v tem sodobnem svetu brez kakršnega koli zavedanja svoje samozdravilne adaptogene sposobnosti telesa sprejmemo za povsem samoumevne. Izpostavljamo se hrani, ki sploh ni hrana, alkoholu, slabemu zraku, nečisti vodi, težkim mislim, čustvenim bolečinam, telo pa še vedno nekako funkcionira in deluje. Vsake toliko časa spoznam koga, za katerega mi ni jasno, kako lahko, glede na mačehovski odnos, ki ga ima do sebe, sploh še živi. Po drugi strani pa v sodobnem svetu, ko nas bolezen ustavi do te mere, da je nekaj narobe, sploh ne ozavestimo samozdravilnih adaptogenih sposobnosti telesa, ki je vzdržal toliko časa. Takoj planemo in celo zahtevamo čudežna zdravila, ki bodo bolezen odpravila, da bomo lahko spet živeli normalno kot prej.

Naš samozdravilni sistem, ki ga ima telo, si zasluži priznanje, si zasluži zaupanje in si zasluži naše sodelovanje.

Tadej Pretner je na enem od predavanj govoril tudi o tem, kako lahko samozdravilni sistem otroku krepimo že od samega rojstva. Preprosto tako, da zaupamo samozdravilnemu sistemu svojega otroka. To pomeni, da mamica ne odreagira takoj z zdravili in obiski pri zdravniku že ob manjši povišani temperaturi, temveč ponudi samozdravilnemu sistemu priložnost, da sam uravnovesi tisto, kar mora.

Spomnim se, kako mi je mama ob visokih vročinah na podplate polagala krompir in me tudi močno pokrila z odejo, da sem se izdatno znojila.
Takšni načini so mi ostali blizu in tudi če se mi pojavi vročina, jo sprejmem in ji pomagam. Vročina namreč pride kot darilo. Kakšno? Telo z vročino popravlja neravnovesje v telesu in se dobesedno samozdravi. Vročina postane nevarna, če vztraja res dolgo in to pri izjemno visokih temperaturah, moderen človek pa že pri 37,3 izmerjenih stopinjah hitro vzame tableto, da se mu temperatura zniža. Zniža temperatura??? Zakaj bi človek to sploh želel? Če telo viša temperaturo, zato da se pozdravi? Zvišana temperatura je samo posledica procesa, vzrok pa je v vsiljivcu, ki ga telo želi samo odstraniti.

Kot po navadi v sodobni medicini želimo odstranjevati posledice, simptome, vzroki pa nas ne zanimajo.
Sanja Lončar v eni izmed svojih knjig čudovito opisuje, kako je treba telesu pomagati, ko vidimo, da povišuje temperaturo. Kako moramo z njim sodelovati. Tudi kasneje, ko se telo začne hladili.
In takšne prakse so zmeraj uspešne, predvsem pa brez posledic in brez stranskih učinkov, kar je bistvenega pomena v času, ko več ljudi umre zaradi stranskih učinkov kot pa zaradi terorizma, ki ga tako promovirajo v medijih in ki se ga posledično bojimo oz. zaradi katerega ostajamo v krču – kar pa ima negativne posledice tudi na naše telo.

Zaradi svojega stila življenja, ki je poln potovanj in pohajkovanj po neciviliziranih območjih sveta, sem se že mnogokrat znašla v situaciji, ko nisem imela možnosti oditi k zdravniku ali v lekarno. Takrat si pa res prepuščen samemu sebi in postavljen na preizkušnjo, koliko si si sposoben pomagati sam, se povezati s svojim telesom. Tako imam velikokrat pogovor s svojim telesom in spodbujam te, da ga imaš tudi ti. Jaz si rečem takole:
“Spoštovano telo. Vse bolj se zavedam, da si veliko več, kot sem si mislila. Hvala ti, ker si. Trudila se bom, da ti nudim čim boljšo hrano, dovolj vode in tisto, kar potrebuješ, hkrati pa ti popolnoma zaupam, da ohranjaš ravnovesje tudi takrat, ko pogoji niso najbolj optimalni. Hvala.”

Ali pa:

“Dovoljujem si videti in vedeti, da dobro skrbim za svoje telo, zato mu lahko povsem zaupam, da se bo ohranilo v ravnovesju tudi takrat, ko zunanje okoliščine in pogoji ne bodo najbolj optimalni. Hvala, hvala, hvala.”

KOMUNIKACIJA IN POGOVOR S TELESOM

Ničkolikokrat sem se že prepričala, da je pogovor s svojimi celicami, svojimi organi, s svojim telesom izjemno blagodejen, bistven ter ključen. Na začetku se mi je ta ideja zdela tako bizarna, da nisem želela niti pomisliti nanjo … Saj se s sabo pogovarjajo le blazne osebe, kajne?
Potem pa sem začela spoznavati nenavaden svet rastlin in znanstvene raziskave, ki potrjujejo, kako se rastline odzivajo na človeka in bolj rastejo, če se ta z njimi pogovarja. Ko sem vsaj približno razumela sistem, mi je postajala ideja o pogovoru s celicami, s telesom vse manj bizarna in vse bolj realna.

Ena od stvari, ki sem jo opazila pri sebi, je ta, da se zelo hitro prestrašim zaradi različnih stvari in takrat imam občutek, da mi zastane srce. Tehnika, ki jo prakticiram in je izjemno učinkovita ter me takoj pomiri, je, da položim roko na srce in mu rečem: “V redu je, srček, vse je v redu, lahko se pomiriš, vse je dobro.”
Poskusi, ko se naslednjič znajdeš v taki situaciji. Včasih mi je telo drhtelo še ure po tem, zdaj se pomirim v trenutku.
Kinestetični vibracijski test je tako v začetnih fazah postal moj način komuniciranja s telesom. Predajam ga na Vikendih za dušo in drugih dogodkih, kjer je namen opolnomočenje človeka pri tem, da prevzame odgovornost za svoje zdravje in se neguje.
Dodaten vpogled mi je ponudila tudi razlaga, zakaj brezžične povezave in druga sevanja tako negativno vplivajo na telo. Ravno zato, ker zaradi svojih valov, ki gredo čez telo, motijo komunikacijo našega telesa in povzročijo komunikacijski šum. Naše celice, organi, tkiva itd. torej komunicirajo med sabo, da vse deluje tako, kot mora. Ko ne komunicirajo več, nastane problem.

Celice telesa pa ne komunicirajo samo med sabo, temveč tudi z našim umom, z dušo, podzavestjo, nadzavestjo oz. kakor koli rečete temu. Sporoča nam, pošilja nam signale, opozorila. In tako ženske rečejo: “Da! Meni telo cel čas sporoča, da rabim čokolado!” In ja, res se nam to dogaja. Pa tudi, da rabimo nekaj slanega in podobno. In krasno je, da ozavestimo te signale ter se hkrati zavedamo, da so lahko popačeni, če naše telo ni prečiščeno. Ogromno ljudi namreč zamenjuje žejo z lakoto. Čeprav so jedli dovolj, ostajajo lačni. A to ni lakota, je žeja. Ko nekaj popijejo, lakota izgine.

Velikokrat nam na misel pridejo želje po neki hrani, ki pa so popačeno sporočilo našega telesa, ki hoče le osnovne vitamine in minerale.

Primer želje po čokoladi kaže na hudo pomanjkanje vitaminov B, predvsem vitamina B3, magnezija pa tudi kvalitetnih beljakovin.
Če brez čokolade ne morete zaradi navade, poskusite s posušenimi rožiči, orehi, arašidi ali mandeljni, ki vsebujejo tako beljakovine kot magnezij in vitamine B.

Če še dodatno solite že slane jedi ali hrepenite po slanih prigrizkih, vam lahko telo sporoča, da imate leno ščitnico. Raziskave so pokazale, da željo po slanem sproži pomanjkanje kalcija, joda, železa ali kalija. Ti elementi pa se v telo vežejo samo pod pogojem, da imate dovolj natrija. Sicer pa takšno hrepenenje kaže tudi na močno izčrpano nadledvično žlezo in previsoke vrednosti kortizola.

Naj vam ti zapisi pomagajo, da boste začeli sodelovati s svojim telesom, ki je zares visoko dovršen sistem, narejen za samoohranjenje. A vendarle je postavljen pred največje izzive svojega obstoja, saj še nikoli na svetu ni bilo toliko različnih koktajlov strupov in kombinacij onesnaženja vode, hrane, ustvarjanja nekih nadomestkov in vrivanja plastike, težkih kovin itd. Preko ustraševanja medijev in manipulacijah z našim umom sta naše telo in duša postavljena v povsem nove dimenzije stiske, kar pa ima očitno tudi svoj namen – vsak dan se namreč ogromno ljudi odloči, da enostavno izstopi iz sistema in začne živeti drugače.

Spoznavam jih na potovanjih, njihove zgodbe so srce trgajoče, hkrati pa tudi navdihujoče, saj govorijo o ljudeh, ki so čutili in čutili, poslušali sebe in se odločili. Od-ločili. Ločili od tega, da jih je vedno strah, da delajo zato, da plačajo položnice, pri tem pa uničujejo svoje zdravje in krhajo družinske odnose.

To so ljudje, ki žarijo, ki se povezujejo. Neverjetno, kako hitro navežejo človeški stik. Po nekaj minutah pogovora z njimi se počutiš, kot da jih poznaš od nekdaj. Mislim, da to ni nekaj nenavadnega, pač pa nekaj, kar bi moralo biti normalno.

Včeraj sva s partnerjem na celodnevni izobraževalni delavnici v mestu Ubud na Baliju spoznala 60-letnega radiantnega Liama, ki se je rodil na Deviških otokih na Karibih. Življenje si je organiziral tako, da s pasivnimi prihodki veliko potuje in se na določenem kraju zadrži tako dolgo, dokler mu to ustreza. Ko sem ga vprašala, katera stvar ga zadržuje na Baliju in tudi drugod, kjer je živel dlje časa, je bil njegov odgovor zelo jasen: “Na Baliju vsi uporabljajo moped, jaz raje hodim. Tako imam več priložnosti, da spoznavam zanimive ljudi na pločniku in to je tisto, kar me nekje zadržuje in je najpomembnejši kriterij. Dobri ljudje. Spoznavanje in povezovanje. Skupnost.”

Že danes se lahko odločiš in ločiš od sveta ločenosti, ki ločuje organe od organov, človeka od njegovega telesa in duše, človeka od človeka, skupnosti, narave. Lahko se odločiš za to ločitev in vstopiš v svet povezanosti. Spoznaš, kdo so zares tvoji sosedi, jih aktivno poslušaš, se pogovarjaš s prodajalko v trgovini, ogovoriš nekoga, ki ga ne poznaš ali vidiš prvič. Raje izberi vlak namesto avta ali pa ponudi nekomu prevoz, če gresta v isti kraj. Lahko se podaš v naravo na daljši sprehod, lahko si dovoliš, da imaš dan le zase in se razvajaš povsem brez mobitelov, televizije in druge tehnologije. Lahko samo sediš v parku ali na vrtu, brez da se ti kamorkoli mudi. Lahko samo si, kajti to, kar si, je dovolj. Prej to dojameš, prej začneš živeti.

Iz knjige: Darilo teme

Več kot dobrodošlo pa je tudi znanje, ki ga redno podajam na delavnicah, Vikendih za dušo in drugih dogodkih, kjer se naučimo povezav med organi, med čustvi in organi ter telesnimi procesi. To je neki zemljevid vsega, kar se ti dogaja v življenju na čustveni in fizični ravni. Na spletni strani www.klepetobkavi.si najdeš zavihek DOGODKI. Preveri, kaj se dogaja.

Noben Vikend za dušo in redni dogodek ni enak, predana znanja se redno spreminjajo, kajti sprememba je naravno stanje vesolja. Sprememba je edina stvar, ki je v življenju zares konstanta. Vse se spreminja in če smo v toku, se spreminjamo tudi sami ter sprejemamo spremembe z zavedanjem, da je vse, kar se dogaja, v naše najvišje dobro – ker tako tudi je. Samo opaziti moramo.

Čas je, da spustimo strah, da se nam bo zgodilo nekaj zelo slabega. Ker tudi tisto slabo je dobro. Vesolje vedno dela za nas. Je pa res, da nas ne pusti pri miru, saj smo tukaj zato, da se učimo in prej sprejmemo lekcije, prej napredujemo in zgolj uživamo v tej vožnji življenja.

Preveri tudi brezplačne e-priročnike. Za e-priročnik ob diagnozi rak, pa piši na info@klepetobkavi.si