KAKO SO SE MOJI LASJE (BREZ MENE) ZNAŠLI NA NAJVIŠJI GORI SIBIRIJE – BELUHI
Podvig na Beluho sem načrtovala vse leto - skupaj z mojim svakom alpinistom Srečotom Rehbergerjem, doktorjem in alpinistom Damijanom Meškom in Simonom Bratino, ki si je kot darilo za 50 let namenil doživetje altajske svete gore Beluhe. Čez leto sem pripravam namenila vsak dan vsaj dve uri, ki sta bili sicer namenjeni sprehodu z mojim psom Arkom kot je mislila moja družina. O tem, da nameravam na Beluho, namreč nisem povedala nikomur, ker sem pričakovala ogorčenje, strah in komentarje v smislu: »Babice pa res ne hodijo na tako visoke gore!!!« Tako so bile priprave tajne: ob običajnem jutranjem 7 km dolgem sprehodu od doma do izvira Bistrice pod Zaplato še kondicijske vaje: tek navkreber, počepi, skledice itd… Medtem so domači še spali in ko sva se z Arkom okrog osmih vrnila domov, je bilo videti kot da se je babica vrnila z malo daljšega jutranjega sprehoda.
Mesec dni pred odhodom pa je Srečo po posvetu z altajskim alpinistom in gorskim reševalcem Denisom oznanil, da bosta šla glede na razmere na ledeniku, ki je zaradi neobičajno visokih temperatur nevarno razpokal, letos na Beluho le on in Denis, mi trije pa – KDAJ DRUGIČ. Tako določajo namreč čas tam na Altaju, kjer ura in dan ne pomenita prav dosti.
Tako smo Damijan, Simon in jaz ostali v dolini Akkem pod Beluho. Damijan, ki je kot alpinist in zdravnik alpinističnih odprav osvojil mnogo vrhov Himalaje je našel nov izziv: prvič v življenju je bil na konju in pri tem neskončno užival. Midva s Simonom pa sva na ledeniku pod Beluho občudovala lepoto bleščečih kvarcov in pod mogočno severno steno sklenila, da bo kdaj drugič pač prihodnje leto.
Srečo in Denis sta medtem osvojila vrh Beluhe. Tja je Srečo nesel tudi šop mojih las. Tako sem vseeno nekako na Beluhi, saj povezava preko las ali nohtov vzpostavlja v našem telesu energijsko stanje okolja, v katerem se naše celice nahajajo.
ŠAMBALA ali BELOVODJE
Že nekaj let poletja preživljam na Altaju. Tja me je vodilo moje raziskovanje Šambale. Ko sem zbirala literaturo o skrivnostni Šambali, sem v dnevniških zapisih Nikolaja Konstantinoviča Roericha našla opise pokrajine pod Beluho, ki jo je poimenoval Belovodje. Ogledala sem si tudi njegove slike z Altaja in sporočilnost teh slik je bila kot klic Šambale. Tako me je pot pripeljala v Belovodje - pokrajino, ki sem jo sprva poznala v mitih in legendah, sem v teh letih spoznala tudi kot stanje duha in pot v Šambalo. Na tej poti pridobivam znanja in jih prenašam v svet z namenom, da bi bila ljudem v pomoč pri prestopu v čas, ki prihaja. V drugi polovici septembra odhajam na Plato Ukok, poimenovan tudi Nebeški pašniki, sibirski Tibet in Vrata v Šambalo. Medtem ko sem pred leti ugibala o obstoju Šambale, zdaj vem, da Šambala je – le najti jo moram. Ni le stanje duha, je tudi kraj, od koder prihajajo ljudje kot učitelji človeštva, pa tudi kraj, kamor ljudje odhajajo po višja znanja.
Ko sem letošnje poletje na Altaju znova prebirala Roerichovo knjigo Altaj – Himalaja, sem 25.7. prišla do dnevniškega zapisa o videnju neznanega letečega predmeta, ki so ga Roerich in drugi člani azijske ekspedicije leta 1926 videli na poti iz Mongolije čez Altaj. Neznani leteči predmet, ki se je v soncu bleščal na jasnem nebu in počasi izginjal za visokimi gorami, so lame videli že večkrat in ga razumeli kot klic Šambale. Opis dogodka mi je ves dan blodil v mislih in ko sem zvečer na nebu zagledala velik svetleč predmet, se mi je sprva zdelo, da so se moje misli nekako materializirale. Okrog 22.00 sem namreč pred mojo altajsko hiško opazovala nebo, ki naj bi napovedovalo vreme za prihodnji dan. Zazdelo se mi je, da je ob Veneri nenavadno velika in svetla zvezda. Pa ni bila zvezda – bil je neznan leteči predmet, ki je neslišno potoval iz smeri jugozahodno od Beluhe čez Katunski hrbet, nizko nad mojo hiško ob reki Kučerli proti Katunu in izginil za hribovjem na njenem levem bregu. Premikal se je neslišno in počasi. Ker na tem področju ni letalskih linij, to ni moglo biti letalo. Tudi helikopter ni bil, ker je bila popolna tišina. Stanju, v katerem sem bila, Rusi pravijo »sastojanje šoka«. Negibno sem strmela v nebo in zdelo se mi je, da sem doživela nekaj veličastnega.
Čez dva dni se je zgodba ponovila. Ampak takrat sem imela pri sebi telefon in dogajanje na nebu posnela.
27.7. moji lasje še niso bili na Beluhi, tako da tista »kozmična povezava« še ni mogla delovati. Pa vendar je bil pogled na plovilo, ki ni nič od nam znanega, kot bližina in doživetje časa, ki prihaja. Morda je bilo to plovilo namenjeno na Nebeške pašnike, o čemer ne govorijo le stare legende, ampak tudi poročila raziskovalcev in znanstvenikov.
ČAGA ZA JASMINO
Ko smo se ob reki Kučerla vračali v dolino, smo se ustavili na poljani, obraščeni z brezami in macesni. Medtem ko je skupina postavljala tabor, sem šla v gozd, kjer sem vedela, da domačini pozimi nabirajo čago. Jasmina je želela posneti čago v naravi in v ta namen sta bili primerni dve čagi: ena je rasla na brezi dober meter in pol od tal, druga pa kakšnih 8 m visoko. Šla sem nazaj v tabor po Jasmino, Živo in Tatjano, Bijanduja pa prosila, če bi šel s sekiro z nami in odsekal čago, ki je bila dosegljiva s tal. Bijandu pa se je odločil, da bo Jasmini prinesel čago, ki je rasla visoko v krošnji. Po smreki, ki je rasla ob brezi, je splezal kot maček, se v višini čage s sekiro potegnil na brezo, odsekal čago in se spretno spustil na tla. Živa je podvig posnela na film, Tatjana pa je naredila nekaj posnetkov. Na enem je Bijandu, ki pleza po smreki, na drugem pa Bijandu, ki seka čago za Jasmino.
LARISINE LEKCIJE IZ SIBIRSKE FITOMEDICINE
Larisa Anatoljevna Sajlankina je nekega dne oznanila, da bova imeli lekcije iz sibirske fitomedicine s praktičnimi tehnikami, s katerimi bo dokazala učinek svojih znanj, ki jih je pridobila iz ljudskega izročila. S seboj je prinesla svoj zvezek z zapiski, liste španskega bezga z njenega vrta, kozarec altajskega medu in vrečko mrtvih čebel. Liste španskega bezga je s spodnje strani namazala z medom, mi jih prilepila na nogo, kjer so že izstopale vene, povila s povojem in oznanila, da bo to rešilo problem razširjenih ven. Mrtve čebele pa mi je dala za domov, da si pripravim pripravek, v sibirski fitomedicini znan pod imenom čebelji podmor, ki menda zdravi vrsto bolezni, pomaga pa tudi pri krepitvi žil in srca. V kozarec z vodko ali domačim žganjem je v razmerju 1:3 potrebno namočiti čebele, kozarec zapreti in ga 3 tedne hraniti na temnem, vsak dan pretresti, po treh tednih pa vsebino precediti v temno steklenico in po tem uživati vsak dan po eno žlico tega nenavadnega zdravila.
AJANINE ZGODBE
Ajana je zakladnica zgodb. Za prihodnje leto sva se dogovorili, da jih bom zapisala in objavila kot Altajske zgodbe. Vsebini teh zgodb pa daje poseben čar njena pripoved, ki je tako doživeta, da poslušalca postavi v samo dogajanje kot prisotnega v nekem drugem času in prostoru. Ajanine zgodbe so zgodbe njenega življenja – življenja Altajke iz vasi Kučerla, ki jo je težko življenje tam daleč pod Beluho prekalilo v trdno žensko, povezanost z naravo pa ji je dala neko posebno milino, ki se odraža v ljubezni, s katero je prežeto vsako njeno dejanje: ko skrbi za svojo družino, ko pelje zvečer napajat konje v bistro Kučerlo, ko kuri ogenj v ailu ali ko sedla konja za svojega moža Jezena, ki se odpravlja na lov v gore.
V eni izmed zgodb se je Ajana spominjala svojega otroštva: starši so bili na pol nomadi – poleti so se z družino in čredo selili na gorske pašnike. Otroke so seveda jemali s seboj in jih učili, kako se pase živino in živi v naravi, ki zna biti človeku prijazna, pa tudi nevarna. Nekega dne je v njihovo planinsko ogrado prišel medved: kot človek je splezal čez plot, vzel eno ovco, si jo vrgel čez ramo in splezal nazaj. Ajanin oče je besen pograbil goreče poleno z ognja pred ailom in ga vrgel za medvedom. Medved se je mirno obrnil, pobral goreče poleno, ga vrgel Ajaninemu očetu nazaj in se z ovco na rami mirno odpravil nazaj v gozd.
Maria Ana Kolman
4.9.2017
Komentarji