Pogosto kdo pride na delavnico ali svetovanje, poln želje spoznati se: »Kdo sem? Iz katerega planeta/osončja prihajam na Zemljo? V katero dušno družino sodim? Kateri so moji največji talenti in darovi? Kdo sem bil(a) v preteklih življenjih? Kateri mojstri in nadangeli sodelujejo z mano? …« Všeč so mi tovrstna vprašanja, nadvse rada imam ljudi, ki se želijo spoznati. A potem pride trenutek, ko se je potrebno ozreti proti primarni družini, sporočilom in vzorcem prednikov. Tedaj pa jeza, upor: »S tem se ne želim ukvarjati. S starši imam že vse razrešeno. Zgodovina Slovencev me ne zanima. Jaz želim le postati razsvetljeno bitje, hočem se sončiti v sijaju božje luči in leteti na krilih angelov.« Tako včasih ne morem in morem dopovedati osebi, da pot v nebo, do svojih najvišjih potencialov, vodi preko sprejetja prednikov. Da je potrebno začeti pri koreninah – sicer smo videti kot hrast z mogočno krošnjo in veličastnim deblom, ki reče: »Kar odžagajte mi korenine, jaz jih ne rabim.« O usodi tovrstnega drevesa je odveč zgubljati besede …
Dejstvo je, da si vsaka duša pred utelešenjem izbere takšne starše (in z njimi podpiše pogodbo, t. i. »posvečeni dogovor«), ki nam pomagajo najhitreje rasti, ki nas spodbujajo, da čim prej odločno stopimo na pot izpolnjevanja svojega poslanstva. Zato se je potrebno na poti duhovne rasti najprej soočiti s sporočili naših predhodnikov. Tudi če gledamo sistem čaker v naših telesih, lahko pridemo do srca in se premaknemo v višje, duhovne sfere, šele, ko sprejmemo učenje prvih treh energijskih središč. Le-ta pa se nanašajo na naše trenutke od spočetja pa do samostojnosti nekje okrog 21. leta starosti. V tem obdobju smo še kako vezani na dom, očeta, mamo, brate in sestre, dedke in babice, kot gobe po dežju vsrkavamo vase vse, kar se dogaja v naših družinah. Postavljamo osnovi steber naši osebnosti, zavedanju »kdo smo«. Tu je izvor naše moči, tu so naše korenine. Zato ne moremo kar nonšalantno zamahniti z roko in reči: »Ne zanima me.« Ker šele tedaj, ko zares sprejmemo, se soočimo z vso težo in bolečino prednikov ter jo spustimo v svetlobo, ko začutimo resnično zgodovino Slovencev oz. narodov, iz katerih prihajajo naši starši, lahko zares svobodno zaživimo, se prične življenja pravljica, začutimo svojo fizično in duhovno moč. Šele tedaj, ko blagoslovimo z ljubeznijo vse vojne, revščino, posilstva, umore, splave, samomore, inceste, kraje, alkohol, krivdo, jezo, strah in sram prednikov … imamo dobro osnovo za srečno življenje, za izpolnjeno partnerstvo, ljubeče starševstvo, mistično poklicno pot. Zato nas preprosto mora zanimati, kaj vse smo dobili po liniji prednikov, mora nas zanimati, kaj se je skozi tisočletja dogajalo z našo ljubo Slovenijo, mora nas zanimati resničen nastanek človeštva in usoda planeta Zemlja. Mora nas zanimati materialni svet, mistične lepote cvet. Brez tega ni mojstrstva, ni navzočnosti Boga.
Veliko ljudi se tudi po več desetletjih bivanja daleč stran od domače grudi vrne domov, v objem rojstne hiše, staršev, domačega mesta ali vasi, prvotnega naroda. Največkrat tedaj, ko jim življenje na pot prinese ali razpad zakona ali izgubo finančne varnosti ali bolezen in druge izzive. Zakaj? Ker duša poskrbi, da se vrnemo h koreninam, k izvoru, se soočimo s preteklostjo in s tem dobimo osnovo, da svobodni lahkotno poletimo tja daleč pod širno nebo.
Družino vedno tvorijo oče (tisti, ki prispeva semenčico), mama (tista, ki prispeva jajčece) ter otrok. In to ne glede na to, kako je prišlo do spočetja (bodisi po naravni poti z neskončno ljubezni ali pa nasilja bodisi z umetno oploditvijo z znanim ali neznanim darovalcem sperme ali jajčeca). In otrok bo vedno hrepenel, si srčno želel, da bi zanj skrbela in ga vzgajala biološka oče in mama. Da bi ga mama preko svoje nežne materinskosti naučila kako ohranjati stik s svojo dušo, kako imeti rad sebe in ljubeče poskrbeti zase. Da bi ga oče naučil komuniciranja in postavljanja zase v zunanjem svetu, da bi mu preko lastnega zgleda pokazal, kako biti ponosen, pokončen, odločen in časten. Da bi sam lahko bil zgolj otrok, ki uživa v svoji otroški navihanosti, igrivosti, radovedni živosti. In to hrepenenje je v vsakem otroku ne glede na to, ali ga potem dejansko vzgajata oz. skrbita zanj dva moška, dve ženski, samo oče, samo mama, oče, ki je zgolj na papirju zapisan kot oče, posvojitelja, rejnika, stara starša, daljni sorodniki ali pa je prepuščen trdim zakonom ulice …
V vsaki družini vladata dve zakonitosti. Prva se glasi: »Kdor je prvi skupaj, je na prvem mestu.« Slednje pomeni, da imata glavno vlogo v družini oče in mama, sledijo pa otroci po vrstnem redu tako, kot so se rodili oz. bili spočeti (pomembno je, da so v družino vključeni vsi otroci, tudi tisti, ki so bili splavljeni oz. so umrli). To ne pomeni, da je v družini kdo bolj pomemben, da je več vreden. Gre za red, za to, da ima vsak svoje mesto, svojo vlogo. Žal praksa vse prepogosto pokaže, da otroci v družinah igrajo vlogo avtoritet ali imajo sorojenci medsebojno pomešane vloge - da tam, kjer bi moral biti mlajši otrok, stoji starejši ipd. Če je temu tako, se pogosto kdo izmed družinskih članov počuti preobremenjen, nezaželen, nesprejet, več ali manj vreden od drugih, neljubljen, jezen in razočaran, vrstijo se prepiri, nesoglasja, nastopijo zdravstvene in druge težave ...
Druga zakonitost pa se glasi: »Kar je novejše, je na prvem mestu.« Slednje pomeni, da če se zakonca ločita in ustvarita novi družini, imata novi družini prednost pred prejšnjo. Ali ko otrok odraste, v svoje življenje povabi partnerja in dobi otroke, je čas, da se energetsko loči od primarne družine ter na prvo mesto postavi svojo novo nastalo družino. Slednje se sicer sliši preprosto, a v praksi prinese mnogo izzivov. Lahko se namreč fizično odselimo od staršev, a imamo energijske vezi z njimi še vedno močnejše kot s svojim partnerjem in otroki. Staršem dovolimo, da se vmešavajo v naš zakon, v vzgojo otrok, jih postavljamo na piedestal. Posledično trpi naše partnerstvo in starševstvo.
Zato je za potek našega življenja še kako pomembno, da najprej vzpostavimo red v primarni družini, da vsak prevzame svojo vlogo. Da sta oče in mama starša in otroci zgolj otroci na mestu, ki jim pripada. Šele potem lahko odločno stopimo v življenje, sledimo svoji duši in zasijemo v sreči.
Bliža se praznični čas, ko se še posebej srčno povezujemo z družinami, se obiskujemo, segamo v roke. Zato je sedaj še kako primerna in veličastna priložnost, da se z ljubeznijo v očeh in toplino v dlaneh zahvalimo staršem in vsem prednikom za njihov obstoj ter naše življenje. Da milostno sprejmemo vso bolečino, pa tudi lepe trenutke, ki smo jih doživeli z njimi. Da z ljubeznijo blagoslovimo našo lepo Slovenijo in s toplino objamemo svoje sveto telo.
Z ljubeznijo in spoštovanjem,
Milena Matko
Tel.: 051 664 486
E-pošta: milena.matko@siol.net
http://www.milenamatko.com/
https://www.facebook.com/milena.matko/
Komentarji