Človek je del narave, v kateri vlada nek primarni red in homeostaza. To je tudi v naravi človeka in če pride do porušenja tega naravnega reda, se vse biokemijske reakcije v organizmu usmerijo v ponovno vzpostavitev homeostaze. Pri tem je organizmu potrebno pomagati in najmočnejšo pomoč pri tem nudijo prav rastline.
Fitomedicina kot tradicionalna medicinska, ki uporablja rastline v preventivne ali terapevtske namene že od začetka človeške civilizacije temelji prav na tej primarni povezanosti človeka z naravo. Presenetljiv je podatek WHO (Svetovne zdravstvene organizacije), ki je l.1996 objavila podatek, da je kar 80% svetovnega prebivalstva odvisnega od primarnega zdravljenja in preventive z rastlinami.
Fitomedicina, imenovana tudi tradicionalna medicina je bila še ne tako dolgo nazaj močno povezana s klasično medicino. Ko je Friedrich Wohler l.1828 po naključju sintetiziral sečnino, je farmacija, ki je do takrat temeljila na zdravilnih rastlinah, fitomedicino skoraj popolnoma izrinila iz medicine in pričela s proizvodnjo sintetičnih zdravil.
Čudeže dela narava. Kljub zakonom o prepovedi pisanja o zdravilnem delovanju rastlin, ljudje le niso tako neumni: v zadnjih letih se je prodaja fitomedicinskih pripravkov močno povečala. To je verjetno tudi posledica neučinkovitosti konvencionalne medicine, citotoksičnosti, neželenih učinkov in neučinkovitosti sintetičnih drog. Lep primer ozaveščenost ljudi se na primer kaže v Nemčiji, kjer kot zdravila na zdravniški recept, ki ga pokriva zdravstveno zavarovanje, prodajo kar 54% fitomedicinskih izdelkov.
Hipokrat je nekoč zapisal: »Naj bo hrana vaše zdravilo!« Danes pa je precej drugače: 2. člen UREDBE (ES) št. 1924/2006 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih izrecno prepoveduje vse navedbe, da so naravna hranila oz. rastline zdravilne.
Med zdravniki je nemalo tistih, ki fitomedicino vključujejo v konvencionalno zdravljenje, in pri tem ugotavljajo, da je uspeh zdravljenja mnogo večji. Zlasti pomembno je to pri onkoloških boleznih, predvsem takrat, ko konvencionalna medicina odpove. Verjetno je bil prav ta problem izziv sibirskemu zdravniku onkologu in fitoterapevtu Sergeju Valerijeviču Korepanovu, sicer kandidatu medicinskih znanosti in direktorju altajskega fitocentra v mestu Barnaul, avtorja odmevne knjige z naslovom "Rastline v profilaksi in zdravljenju raka". Avtor je dolga leta pridobival izkušnje pri zdravljenju rakovih bolnikov s pomočjo klasične medicine, doživljal uspehe in neuspehe, obenem pa je zbiral podatke o uporabi zdravilnih in tudi strupenih rastlin med narodi Sibirije.
Dr.Korepanov ob klasičnem zdravljenju svetuje še podporno, individualno prirejeno zdravljenje s pomočjo zelišč, ki ga v njegovi ustanovi tudi izvajajo. Ta se predpišejo kot splošno krepčilna sredstva, kot podpora obolelemu organu, za preprečevanje ali blažitev stranskih učinkov onkološkega zdravljenja (kemoterapije in obsevanj) in tudi kot zdravljenje spremljajočih bolezni. Pri nas za take primere dajemo pač "kemijo", dodatna zdravila - in sploh ne pomislimo na drugo možnost, ki pa je lahko bistveno prijaznejša, cenejša in primerljivo ali celo bolj učinkovita. Smo pač tako vpeti v mreže farmacevtskih lobijev, ki so uspeli tudi pri Evropski skupnosti doseči prepoved oglaševanja o zdravilnosti nefarmacevtskih, naravnih sredstev in zelišč, češ da njihov učinek ni osnovan na znanstvenih dokazih.
Dr.Korepanov v svoji knjigi opisuje, kako se je v Sibiriji pri bolnikih z rakom dokončno uveljavila uporaba t.i. adaptogenih rastlin ( eleuterokok, rožni koren, maralji koren, čaga, trpotec...). Glede na njihovo poživljajoče delovanje je dolgo veljalo, da naj se jih ne bi uporabljalo pri rakavih bolnikih, češ da bi lahko poslabšali stanje bolezni. Večletne raziskave na onkofarmakološkem inštitutu v Tomsku pa so dokazale, da so adaptogeni koristni zaradi več vrst delovanja: zavirali naj bi sam nastanek raka, ob hkratni uporabi s kemoterapevtiki pa naj bi nekateri adaptogeni tudi izrazito povečali učinkovitost kemotarapije, njihova uporaba naj bi podaljšala preživetja pri raku in ovirala razvoj metastaziranja. Pomembno naj bi tudi zmanjševala neprijetne stranske učinke kemoterapije.
Trpotec, ki ga poznamo pri nas predvsem v sirupu, je v Sibiriji eno najbolj cenjenih zelišč, za katerega pravijo, da ga nam je Bog dal prav pod noge, da bi ga videli in uporabljali. Trpotec res raste ob in na poteh in ga Rusi imenujejo "padarožnik", to je tisti, ki raste po poteh. Že leta 1963 so v laboratorijskih preiskavah prepoznali liste trpotca kot do takrat najboljše protirakovo sredstvo.
Zapisala: Maria Ana Kolman
PREDAVANJE O SIBIRSKI FITOMEDICINI
1. Naravni načini za povečanje števila mladih in zdravih celic oz. pomlajevanje s pomočjo rastlin, ki spodbujajo delovanje hipofize oz. tvorbo hormona somatotropina, ki je ohranjevalec mladosti.
2. 9 najmočnejših zdravilnih rastlin
3. 9 najpogostejših bolezni in fitomedicinski nasveti zdravljenja vsakdanjih tegob
4. 9 nasvetov za zdravje in moč telesa in duha
Povezava do dogodka:
Komentarji