Ponekod še vedno verjamejo, da ogledalo v sebi hrani vse informacije o ljudeh, ki so se gledali v to ogledalo, pa tudi o vseh dogodkih, ki so se v njem zrcalili.
Če so bili to slabi dogodki, naj bi takšno ogledalo prinašalo nesrečo in žalost.
Pravijo tudi, da v starih ogledalih živijo duše vseh tistih, ki so se kdaj pogledali v to ogledalo.
Še danes je v navadi, da ogledalo pokrijejo, če je v hiši nekdo zelo bolan in takrat, ko umre. Ko pa človek okreva, se ogledala skrbno operejo z vodo, ki je bila na soncu. Zakaj ljudje pravzaprav to počnejo?
Menijo, da zrcala prejemajo energijo bolne osebe in lahko delujejo na energijsko polje zdravih ljudi, zlasti sorodnikov, ter tako izzovejo resne bolezni oz. negativno vplivajo na psiho in zdravje nasploh.
Vendar pa je od nekdaj znano, da ogledalo lahko bolezen tudi odžene. Paracelsus je na primer svoje paciente zdravil tudi z ogledali: postavil jih je pred ogledalo tako, da so vso pozornost usmerili v svojega »popolnoma zdravega dvojnika«.
Danes ogledalo uspešno uporabljajo tudi v uradni medicini za zdravljenje kompleksnega bolečinskega sindroma.
Lastnost ogledala je namreč, da zamenja levo in desno stran. Ko pacient, ki ima na primer bolečine v desni roki, v ogledalu opazuje svojo zdravo levo roko v gibanju, je leva roka v zrcalu videti kot desna roka in ko jo bolnik opazuje, bolečina v njegovi desni roki izgine.
Znanstveniki so ta učinek ogledala na zdravljenje razložili z dejstvom , da človekovo videnje svoje lastne podobe v ogledalu vpliva na počutje in zdravje oz. na biokemijske procese v telesu. Ogledalo nam omogoča, da gledamo na sebe od zunaj kot na svojega dvojnika, ki ga vidimo drugače kot če se gledamo »od znotraj« - torej brez zrcalne slike. Tehnika z ogledalom se je izkazala kot koristna tudi pri ljudeh, ki imajo težave s socializacijo, neuravnoteženimi čustvi, depresijo itd.
Ogledalo nam lahko pokaže celo več kot smo sposobni ali pripravljeni videti, če se le dovolj dolgo in pozorno opazujemo.
Pogosto svojo pravo podobo ali obnašanje jasno vidimo šele takrat, ko nam nekdo »postavi ogledalo« oz. nam s svojim neprimernim dejanjem zrcali naše lastno neprimerno dejanje ali obnašanje.
Četudi razumemo fiziko in magijo, ogledalo še vedno ostajajo eden najbolj skrivnostnih predmetov. Zjutraj vstanemo in najprej pogledamo svojega dvojnika v ogledalu, preden gremo spat se znova pogledamo v ogledalo, ne da bi pomislili, da se v ogledalo skriva morda eden najmočnejših magičnih virov.
Ogledalo namreč lahko uporabljamo tudi za pomoč pri zdravljenju in ustvarjanju življenja po svojem lastnem načrtu. Pri tem je pomembno upoštevati fizikalni zakon, da ogledalo zrcali našo podobo, tudi našo dušo in naše misli.
Če so pri tem, ko se opazujemo v ogledalu, naše misli polne skrbi, jeze, sovraštva in vseh mogočih slabih čustev, nam bo ogledalo prav takšno informacijo kot jo naše energijsko polje oddaja, vrnilo nazaj in s tem še okrepilo naše energijsko polje z negativnim zapisom. Pri opazovanju v ogledalu morajo biti naše misli jasne in pozitivne, naša duša pa radostna in čista. Zelo enostavna tehnika, ki v nekaj minutah dvigne razpoloženje, je tehnika gledanja svoje podobe z nasmehom Mone Lize. Poteze obraze se popolnoma spremenijo, telo se sprosti, razpoloženje pa postane vedro in optimistično, naš dvojnik v ogledalu pa izžareva lepoto in milino.
S pomočjo ogledala lahko dosežemo čudeže – kar ni nobena magija, ampak zavestno vodenje svojega uma in uporaba moči misli. Pravljice, ki govorijo o čarobnih in skrivnostnih ogledalih, pravzaprav odražajo neko drugo resničnost, ki jo naš omejeni uma prepozna kot zrcalno sliko z značilnim nasprotnim zrcaljenjem resničnosti sveta in človeka, ki stoji pred ogledalom. V ogledalu in verjetno tudi za ogledalom je lahko vse drugače.
Alice v knjigi »Alice v čudežni deželi« (("Alice through the Looking-Glass”, 1865) avtorja Lewisa Carrolla, vstopi skozi ogledalo v nek vzporedni svet, kjer je vse drugače kot na tej strani ogledala. Tudi naša lastna podoba, ki jo vidimo v ogledalu, je na nek način nasprotna naši resnični podobi: leva stran našega obraza postane v ogledalu desna. Angleški pisatelj Lewis Carroll (1832-198) je bil tudi matematik in filozof. Tudi v nadaljevanju knjige iz leta 1865, v knjigi z naslovom "Through the Looking-Glass" iz leta 1871, skozi otroško fikcijo razlaga teorijo zrcala: ogledalo omogoča vstop v fantastičen svet, kjer je vse drugače, obrnjeno, tudi logika – hoja stran od nečesa nas na primer pripelje do cilja. Ogledalo tako človeku omogoča spreminjanje resničnosti – ker jo spreminja sámo ogledalo, kar pa človeku daje možnost, da meje svoje zavesti razširi in sprejme kot resnično tudi tisto resničnost, ki mu jo zrcali ogledalo. Ob tem pa nam pravljice sporočajo kakšno moč ima lahko ogledalo - kot npr. v pravljici Hansa Cristiana Andersena Snežna kraljica, ali pa v Sneguljčici bratov Grimm.
Gledanje svoje podobe v ogledalu naj ne bo namenjeno le urejanju zunanjosti, ampak naj postane tudi obred krepitve duha in notranje moči.
Obstajajo ogledala, ki so namenjena prav globljemu prepoznavanju resničnosti in popravljanju napak – ne kozmetičnih, ampak tistih, ki se odražajo kot bolezen, značajske napake ali preprosto nezadovoljstvo s svojim življenjem ali usodo.
Ogledalo v ovitku iz brezovega lubja ima na notranji strani napis »Sem najlepša«.
Ne gre za prevzetnost kot v pravljici o Sneguljčici, gre za energijsko delovanje na stanje duha in posledično tudi na stanje in videz telesa.
Skorja breze ima pri tem posebno vlogo, ki jo izraža že njeno ime: slovansko ime breza izvira iz praslovanskega imena *berza, kar prihaja verjetno od praindoevropskega *bherg’os iz korena *bhereg in pomeni 'svetetiti se, blesteti'.
Bela breza je poetični simbol ženske, lirična podoba pomladi, simbol svetlobe in čistosti pri Slovanih, baltskih narodih, Germanih in ugrofinskih ljudstvih. V arheoloških najdbah na področju Rusije je mnogo brezovih zvitkov, saj je med ljudstvom veljal običaj, da so prošnje svojim bogovom in dobrim duhovom pisali na brezovo skorjo in jih pritrjevali na drevo.
Breza je drevo, posvečeno boginjam lepote, sveti in blesti se v svoji čisti lepoti in uokvirja ogledalo, ki ima sposobnost zrcaliti podobo lepote v našo zavest in življenje.
Maria Ana Kolman
Komentarji