Že od nekdaj je znano kako zdrava ali celo zdravilna je ledeniška voda. Znanstveniki so se z raziskavami ledeniške vode pričeli ukvarjati, ko se je v javnosti precej pisalo o fenomenu dolgega življenja pri ljudstvih v visokogorju na raznih koncih sveta. Zlasti odmevna je bila reportaža o ljudstvu v himalajski dolini Hunza. Raziskave so pokazale, da je zdravo in dolgo življenje ljudi, ki živijo na področjih ledenikov posledica hrane in vode: rastlin, ki imajo visoko vsebnost antioksidantov, izvirske vode iz t.i. svetih izvirov in ledeniške vode.
Rastline na tem področju imajo znatno višjo vsebnost antioksidantov kot rastline v nižinskih predelih. Primerjalne študije, ki so jih opravili na primer pri raziskavi drevesne gobe čage z nižinskih predelov Rusije in čage z Altaja so pokazale, da ima altajska čaga kar 12 x višje vsebnosti antioksidantov. Večja vsebnost antioksidantov v rastlinah visokogorja je posledica spodobnosti rastlin, da se zaščitijo pred ultravijoličnimi žarki. Ultravijolični žarki namreč povzročajo tvorbo aktivnih oblik kisika ali prostih radikalov, zato je moralo gorsko rastlinje razviti sposobnost zaščite pred škodljivi radikali tako, da je sintetiziralo visoko vsebnost antioksidantov.
Izvirske vode v visokogorju imajo v ljudski traciji močan pomen, o čemer pričajo tudi številne legende, ki s svojo sporočilnostjo potrjujejo izkustvo ljudskega zdravilstva. Na Altaju je med najbolj poznanimi izviri zdravilne vode izvir Aržan su (Аржаан-Суу), kar v altajskem jeziku pomeni sveta voda. .Altajska legenda pripoveduje, da je nekoč lovec ustrelil marala (vrsta altajskega jelena), ki je ranjen zbežal. Lovec je vedel, da ga bo izsledil, ker je maral močno krvavel in izgubljal moč. Videl je, da je maral zbežal do izvira in legel v vodo. Lovec je presenečen videl, da se je globoka strelna rana zaprla, maral je prenehal krvaveti in zbežal po pobočju. Lovec se je čudil moči te vode in je iz svoje torbe vzel posušenega hariusa (vrsta ribe iz reke Katuna) ter ga vrgel v vodni izvir. Riba je oživela in odplavala. Potem je v izvir vrgel kožo vidre, ki je prav tako oživela in se pognala za hariusom. Lovec je uvidel, da ima ta izvir čudodelno moč celjenja in celo oživljanja in o tem povedal ljudem, ki so izvir imenovali Aržan su ali sveta voda. Od takrat k temu izviru prihajajo ljudje z vseh koncev, da bi se pozdravili in okrepili. Voda iz izvira Aržan su je tudi v proizvodu Čagin čaj in verjetno izjemen terapevtski učinek tega pripravka ni povezan zgolj s črno čago, ampak tudi z zdravilno močjo te žive vode.
Izvir se nahaja na levem bregu reke Katun, ob Čujskem traktu, ki vodi iz Gorno Altajska v Mongolijo. Voda iz tega izvira ima značaj karbonatne vode z visokimi vsebnostmi kalcija, magnezija, dvovalentnega železa, silicijeve kisline, stroncija, cinka in srebra. Čez vse leto ima voda iz tega izvira temperaturo 7-8 °C. Zdravilnost vode, ki vsebuje srebro, je znana že v daljni preteklosti. Arheološke najdbe pričajo o uporabi srebrnih vrčev za vodo, srebrnih kelihov, srebrnega posodja in jedilnega pribora. Vodo, ki je vsebovala nanodelce srebra so v zgodovinskih zapisih imenovali srebrna ali živa voda. Učinki takšne vode na razna bolezenska stanja so danes tudi znanstveno potrjeni, nekoč, ko to ni bilo mogoče, pa so zaradi vsestranske zdravilnosti takšni vodi pripisovali značaj svete vode. Z njo so namreč uspešno zdravili opekline in rane, zaradi močnega antimikrobnega delovanja pa seveda tudi vrsto okužb.
Leta 1994 so v Znanstveno raziskovalnem inštitutu NIIK v Tomsku potekale raziskave in klinične študije o zdravilnem delovanju vode iz Aržan suja, ki so potrdile tako zdravilnost vode pri vrsti bolezni kot tudi blagodejni učinek na splošno počutje.
Ledeniško vodo mnogokrat imenujejo tudi strukturirana voda, ker se v procesu taljenja njena struktura precej spremeni: molekule spremenijo svoje diametre – nastanejo t.i. mikrostrukture, ki imajo veliko večjo sposobnost prehajanja skozi celične membrane kot običajna voda.
O močnem terapevtskem učinku ledeniške vode so bile sprva opravljene raziskave na živalih in rastlinah. Ugotovitve so bile presenetljive: kure so nesle debelejša jajca, krave so dajale več mleka, semena so hitreje vzkalila in rodila boljši pridelek. Sledile so raziskave o učinku ledeniške vode pri ljudeh in dokazale pozitiven učinek na zdravje in počutje: ker so celice in tkiva dobila več kisika in hranil, se je okrepil periferni živčni sistem, izboljšal se je proces presnove, raven holesterola se je znatno znižala, odpornost se je povečala, pri analizah krvi je bila ugotovljena visoka vsebnost serotonina – "hormona sreče" ki uspešno deluje proti stresu in izgorelosti. Pri ljudeh, ki so uživali ledeniško vodo je bil očiten tudi pomlajevalni učinek: koža je postala prožna in sijoča, lahkotnost gibanja je bila očitna tudi po večjih in dolgotrajnejših naporih. Učinek pomlajevanja so strokovnjaki razložili s preprostim dejstvom, da ima ledeniška voda manjše molekule kot običajna voda, ki zato lažje prodrejo skozi celično membrano in pri tem pospešijo proces celične presnove. Staranje nastopi takrat, ko je število starih celic večje od števila mladih celic. Vsako sekundo celice odmirajo in če v procesu celične presnove ostajajo v telesu, onemogočajo nastanek novih, mladih in zdravih celic. Ledeniška voda pospešuje ta proces, zato odmrle celice hitreje zapustijo organizem in s tem dajo možnost novim mladim celicam. To ima za posledico tudi krepitev imunskega sistema in boljšega delovanja vseh organov, intenzivna celična presnova pa deluje tudi na zmanjševanje prekomerne teže. Ledeniška voda je po svoji strukturi najbolj podobna protoplazmi človeških celic in ima optimalni рН 7,2, kar ima za posledico pozitiven učinek na procese presnove na ravni celic in vsega organizma. Priporoča se pitje zjutraj na tešče in pred jedjo – 2-6 g na 1 kg telesne teže.
Vzrok za zdravilnost ledeniške vode pa ni le v velikosti molekul, ampak tudi v kemijski sestavi in v odsotnosti oz. neznatni vsebnosti zdravju škodljivega deleža t.i. težke vode. Običajna voda vsebuje težak izotop vodika – devterij, ki je zdravju škodljiv. Pri zamrznitvi in odtajanju se devterij skoraj popolnoma izniči. Znanstveniki so ugotovili, da deževnica, snežnica in ledeniška voda vsebujejo zmanjšano koncentracijo t.i. težke vode. Voda ima v svoji sestavi poleg običajne molekule Н2О tudi t.i težki vodik ali devterij D2O. To je izotopna oblika molekul vode, ki ima poleg lahkega atoma Н2 še njegov težak izotop devterij. Temperatura, pri kateri zamrzne težka voda D2O je +3,813оС, vzkipi pri +101,43 оС, medtem ko lahka voda Н2О zamrzne pri 0оС) in vzkipi pri +100оС. Jedro devterija ali devteron sestavljata en proton in en nevtron, medtem ko navadni vodik nima nevtronov. Devterij je l.1931 odkril in raziskal ameriški kemik Harold C. Urey na Univerzi Columbia v New Yorku, za kar je l.1934 prejel Nobelovo nagrado za kemijo.
Težki izotopi devterija »zapacajo« celične membrane in otežujejo naravne biološke procese med celicami. V običajni vodi je koncentracija težke vode 0,02 – 0,03% (v vsakem litru običajne pitne vode je od 1 do 3 g težke vode). Smrtonosna količina težke vode je 20 – 30%. Znano je, da podgane ne pijejo vode z več kot 10% vsebnostjo devterija. Znanstveniki zdravje in dolgoživost na nekaterih področjih Rusije povezujejo tudi z vsebnostjo devterija v vodi. Na gorskih področjih Kavkaza, Jakutije in Altaja je kar 300 stoletnikov na milijon ljudi, medtem ko jih je na področju osrednje Rusije le 8!
Maria Ana Kolman
Viri:
Исаков В.Т.83. Использование воды при исследовании энергоинформационных воздействий. Материалы III-го Международного Форума «Интегративная медицина 2008», Москва, ФНКЭЦ ТМДЛ Росздрава, 6-8 июня 2008г. Вып.3.
Зенин С.В. Биологические и информационные свойства воды. Москва,
Издательство «7 ТМО», 2001г.
Komentarji