Pozdravljeni,
pred dnevi sva z Jasmino v oddaji Klepet ob kavi govorili o Živi knjigi in njeni avtorici Valio Ramiri. Ker je oddaja doživela velik odmev, ni pa bilo dovolj časa povedati kaj več o knjigi in njeni avtorici, vam v zapisu posredujem nekaj informacij. Mnogi namreč že uporabljate Živo knjigo in se verjetno sprašujete kaj, zakaj in kako deluje, mnogi pa ste jo naročili po ogledu oddaje in si boste ob nenavadni knjigi verjetno postavljali podobna vprašanja. Ljudje želimo pač vse razumeti, tudi tisto, kar je težko razložiti. Dokazi o delovanju nečesa, kar ne razumemo, nas morda prepričajo in potem nekako verjamemo, pa vendar težko zaupamo v nekaj, kar naš um ne more umestiti v neko razumljivo razlago. Moja osebna izkušnja z Živo knjigo pred mnogimi leti mi ni prav nič v ponos, zlasti ne, ker sem vsebino sodila po svojem prvem vtisu ob stiku s knjigo – nerazumljiva pisava in uvod, ki je obljubljal spremembe na nivoju celice in energijskega polja, sta porodila številne pomisleke, predvsem pa vprašanje o verodostojnosti avtorice, ki je takrat še nisem poznala. Knjiga je tako obležala na polici v moji knjižni omari in medtem »brala mene«.
Avtorica knjige je Valio Ramira, kar je pseudonim, ki ga uporablja doktorica znanosti s področja medicine in bionuklearne fizike Valentina Anisimovna Baraškova. Rodila se je 10.7.1946 v odročni vasi v sibirski tajgi. Danes živi v Novosibirsku, v hiši ob kapeli Sv. Nikolaja, ki je geografsko središče Rusije. Morda ni naključje, da pri svojem delu kot zdraviteljica, učiteljica in t.i. vidarica izhaja prav iz načela osrediščenosti – s koreninami sredi sibirske tajge in delovanjem v centru Rusije. Po upokojitvi se je posvetila izobraževanju, pisanju knjig in učbenikov za prebujanje zavesti, kot pravi sama. Občasno izvaja tudi individualne terapije, ki pa so predvsem učenje in reprogramiranje. Kot absolutni medij je aktivna tudi pri raziskovalnih projektih programiranja in reprogramiranja, s katerimi je že l. 1999 skupaj z Džuno Davitašvili močno zaznamovala rusko informacijsko medicino in parapsihologijo.
V slovenščini sta izšli dve njeni knjigi: Živa knjiga in Praktika zdravja. Medtem ko je Praktika zdravja učbenik oz. delovna knjiga s številnimi tehnikami zdravljenja in reprogramiranja, ki zahtevajo od človeka delo, Živa knjiga deluje sama od sebe in kot pravi avtorica: »pride do človeka takrat, ko je človek pripravljen na spremembe.« Zapisi v neznani pisavi so »antene«, ki nam transformirajo točno tiste energijske frekvence, ki jih za realizacijo svojega življenjskega programa potrebujemo. Jasmina je tako v oddaji delovanje Žive knjige kratko in jasno predstavila kot delovanje z namenom v naše in skupno višje dobro.
Od leta 2004 nekajkrat na leto potujem v Sibirijo, kjer sem spoznala mnogo izjemnih ljudi – zdravnikov, šamanov, zdravilcev, učiteljev, medijev ali ekstrasenzov kot jih imenujejo Rusi. V Rusiji, zlasti pa v Sibiriji je ogromno ljudi s paranormalnimi sposobnostmi in večina med njimi deluje na različnih področjih znanosti. Medtem ko pri nas ljudje s paranormalnimi sposobnostmi svoja znanja in prirojene sposobnosti lahko izrazijo kvečjemu kot prerokovalci ali kot zdravilci, so v Rusiji takšne ljudi od nekdaj usmerjali v šolanje za potrebe znanosti in posebnih državnih služb.
Z Valentino sva se spoznali leta 2006. Leto prej mi je poslala dva izvoda Žive knjige v ruščini. V oddaji sem povedala kako je paket s knjigama prišel do mene. Ko sem se kasneje šolala pri Valentini in spoznavala njene sposobnosti vedeti in videti, kar je nepoznano in nevidno, sem razumela tudi pravi pomen besede »vidarica« kot v Rusiji imenujejo ženske s paranormalnimi sposobnostmi, kot jih ima Valentina in kot so jih imele vse njene prednice, podedovali pa sta jih tudi njena hči in vnukinja. Po vrnitvi domov sem eno knjigo podarila hudo bolni prijateljici, druga pa je pristala na polici moje knjižne omare. Ko se je moji prijateljici zdravstveno stanje na veliko začudenje njenega zdravnika izboljšalo, sem sicer pomislila, da morda pa ta knjiga le deluje, pa vendar sem večjo verjetnost ozdravitve pripisovala uspešni terapiji. Tudi, ko so se ji kmalu po ozdravitvi v življenju pričele dogajati velike pozitivne spremembe, za to nisem iskala vzroka v delovanju Žive knjige. Moja Živa knjiga je bila od avgusta 2006 do konca marca 2007 v knjižni omari! Sredi marca sem šla znova službeno v Sibirijo. Na moskovskem letališču sem čakala na nočni polet proti Novosibirsku, opazovala ljudi in z zanimanjem prisluškovala pogovoru, ki sta ga imela obilna gospa in suhljat moški, ki sta sedela nasproti mene. Pogovarjala sta se o Valio Ramiri, h kateri sta vsako leto hodila na nekajdnevne terapije. Ugotavljala sta, da ju brez nje že zdavnaj ne bi bilo več. Kasneje mi je Valentina povedala, da je gospa madžarska princesa, gospod pa poljski plemič, oba s stališča uradne medicine neozdravljiva bolnika, ki vsako leto že vrsto let prihajata k njen. Ob njunem pogovoru sem se s slabo vestjo spomnila na mojo Živo knjigo in se odločila, da jo bom po vrnitvi vendarle »prebrala«.
Letalo je pristalo v Novosibirsku zgodaj zjutraj. Direktorica podjetja, s katerim sem poslovno sodelovala, me je odpeljala v hotel, da se po neprespani noči najprej naspim. Na poti mi je povedala, da bo po sestanku v podjetje prišla neka gospa, ki me želi spoznati. To je bila seveda Valentina. Tako sva se spoznali in v letih, ki so sledila stkali prisrčno prijateljstvo. Nikoli ne bom pozabila njenega pogleda ob najinem prvem srečanju: to je bil pogled »skozi«, ne le diagnosticiranje, ki ga obvladajo mediji, ampak tudi pogled v dušo, pogled »nazaj in naprej«. Potem me je objela in rekla: »Odkar imaš mojo knjigo, ki je sicer nikoli nisi vzela v roke, si šla skozi fuzijo. V nekaj mesecih si zgubila mnogo poslov, denarja, prijateljev in marsikaj ti je šlo narobe. Kljub vsemu pa si ohranila ljubezen, poštenje in ponos, zato te bom učila in vodila na poti tvojega poslanstva.« Povedala mi je nekaj, kar sama ne bi nikoli priznala – res se mi je v času, ko sem imela doma Živo knjigo, sesulo skoraj vse. Šele kasneje sem razumela, da je bilo to dobro in prav, saj sem le tako lahko reprogramirala svoje življenja: iz človeka, ki ga je zanimalo le kaj ima in kaj lahko še dobi, sem postala človek, ki išče odgovor na vprašanje kdo sem in kaj lahko še postanem.
Ko je prvih 1000 izvodov Žive knjige potovalo iz Novosibirska v Evropo, pa se je zapletlo. Carinski organi v Moskvi so pri pregledu tovora posumili, da gre za sumljive tekste, ki bi znali biti kodni zapisi namenjeni destabilizaciji Rusije. Zahtevali so mnenja in analize specialistov, kar je trajalo dobre 3 mesece. Po tem so izvoz dovolili in knjige so prispele na frankfurtsko letališče, kjer se je zgodba o domnevno sumljivih tekstih ponovila pri carinskih organih EU, ki so domnevali, da gre za tekste s teroristično vsebino, saj je pisava precej podobna arabskim pismenkam. Znova so bile potrebne raziskave o vsebini in pomenu knjig, kar je ponovno trajalo 3 mesece. Tako je knjiga po pol leta dolgem postopku preverjanja le prišla v Slovenijo. Avtorica je prišla na predstavitev knjige v Čopovi knjigarni v Ljubljani decembra 2008. Ob slovesu na letališču pa mi je rekla: »Tej knjigi sprva ne bo nihče verjel, čez 7 let pa bodo ljudje pričeli verjeli najprej tebi, šele potem pa tudi knjigi. Ti moraš ljudi učiti. To je tvoje poslanstvo in tvoja dolžnost!«
Podnaslov Žive knjige je Izvor univerzalne ljubezni. Ljubezen je najmočnejša sila, ki je sposobna ustvarjati čudeže. Naš um težko sprejme kot verjetno, da lahko neka Živa knjiga zdravi, ščiti človeka pred negativnimi ljudmi, situacijami in okoliščinami in privablja v naše življenje le tisto, kar je dobro in prav. V naravi uma je, da išče razlage, dokaze, potrditve in s tem postavlja meje mogočega. V naravi sveta in univerzuma pa sta red in ravnovesje. Ko s pomočjo nenavadnih pismenk v Živi knjigi v človekovo energijsko polje prodrejo frekvence, ki vzpostavljajo red in ravnovesje, se prične dogajati tudi tisto, kar sicer imenujemo čudeži. Čudeži se nikoli ne dogajajo v nasprotju z resnično naravo sveta, ampak jih mi imenujemo čudeže, ker te resnične narave sveta ne razumemo. Avtorica Žive knjige zato v eni izmed svojih pesmi pravi:
»Človek, vedi, da si stvarnik svoje usode,
zato jo moraš tkati iz svetlobe, miru in ljubezni!«
Lepo vas pozdravljam,
Maria Ana
Komentarji