Prvi zapis o zdravilnem delovanju čage pri onkoloških bolnikih je bil objavljen l. 1858 v “Moskovskem medicinskem časopisu”. Avtor je bil dr. Semion Aleksejevič Smirnov (1819–1911), ki je zdravnikom priporočal uporabo čage pri zdravljenju v onkologiji, hkrati pa izpostavil problem, da zdravniki nimajo natančnih podatkov, kako uporabiti to drevesno gobo, saj so različni viri iz ljudskega zdravilstva nakazovali različne recepte za uporabo. Vendar njegova pobuda za znanstveno raziskavo čage ni bila sprejeta, saj je istočasno takratna avtoriteta v medicini dr. Lapin pisal o neustreznosti uporabe čage v onkologiji in njegovo mnenje je čago vse do revolucije izrinilo iz medicinske literature.
Šele po skoraj sto letih so na Botaničnem inštitutu V. L. Komarova na Akademiji znanosti ZSSR, pričeli z znanstvenim proučevanjem čage. Inštitut je bil že takrat vodilna znanstvena ustanova, danes pa znanstveno proučujejo zdravilnost že preko 9 miljonov primerkov rastlin in gliv.
Prve raziskave čage so bile najverjetneje posledica njene široke uporabe v tradicionalni medicini. Ne glede na to, da sodobna medicina zavrača tradicionalne metode in razglaša "uspehe medicine in farmacije v onkologiji", bolniki z rakom še vedno uporabljajo stare preizkušene metode. Rezultate pri zdravljenju onkoloških bolezni s čago, ki jih ni mogoče prezreti, so zabeležili številni zdravniki. Med temi zapisi je tudi mnogo poročil o ozdravljenju. Poleg tega so mnogi zdravniki spremljali in opazovali zdravljenje bolnikov s pomočjo čage ob konvencionalnem zdravljenu z operacijo, kemo- in radioterapijo in to dokumentirali v zdravstvenih kartotekah.
Eden od njih je bil tudi zdravnik Sergej Nikitič Maslenikov iz majhnega ruskega mesta Aleksandrov. Maslenikov se je rodil 21. junija 1887 in l. 1908 diplomiral na Medicinski fakulteti univerze v Moskvi. V letih 1914–1918 je služil v 197. pehotnem polku 6. sibirske divizije in do leta 1935 kot zdravnik služboval v Tadžikistanu, Kirgiziji, Uzbekistanu, Turkmenistanu, Sibiriji in na Sahalinu. Od leta 1935 dalje je služboval v Zemski bolnišnici v Aleksandrovu. Bil je zdravnik, ki je med prebivalstvom užival veliko spoštovanje, pa tudi raziskovalec, ki je razvil vrsto naravnih načinov zdravljenja. V svojem delu z naslovom "Opis izuma – simptomatsko sredstvo, ki lajša stanje bolnikov z rakom" je zapisal, da je največji dosežek v njegovem življenju odkritje zdravilnega delovanja čage.
V času ko je Maslenikov služboval v Zemski bolnišnici v Aleksandrovu, se je v medicinski literaturi že veliko pisalo o raku. Dr. Maslenikov pa je ugotavljal, da v njegovem okraju rakavih bolezni skorajda ni. Njegov raziskovalni pristop in poznavanje fitoterapije, ki jo je spoznal v času službovanja v Sibiriji, sta ga napeljala k proučevanju načina življenja prebivalcev v okrožju Aleksandrov. Ugotovil je, da revni ljudje na tem področju namesto čaja kuhajo drevesno gobo z brez, torej čago, in to pijejo kot čaj. Tako je prišel do predpostavke, da se ti ljudje že od nekdaj verjetno zdravijo za rakom, ne da bi sploh vedeli, da ga imajo. Vendar je dr. Maslenikov vse želel natančno preveriti. Mnogo let se je ukvarjal s preučevanjem lastnosti čage in kliničnim testiranjem njenega delovanja. Poleg dela v bolnišnici je v svojem prostem času zbiral podatke o delovanju čage ali žarge, kot so jo imenovali v okrožju Aleksandrov, – beležil je diagnoze bolnikov, potek zdravljenja, učinkovitost različnih načinov in koncentracij čaginega čaja, zabeležil je vrste raka, pri katerih čaga deluje: ugotovil je, na primer, da je tumor želodca in ledvic skoraj vedno mogoče pozdraviti le s čago, možganskega tumorja pa ne. Maslenikov je dolga leta eksperimentiral in pripravljal ustrezno koncentracijo čaginega čaja pri posamezni vrsti bolezni. Kot rezultat tega raziskovanja je nastal obsežen arhiv, ki vsebuje diagnoze bolnikov in rezultate zdravljenja. Zapustil je tudi veliko zapisov z anamnezami, med katerimi je mnogo primerov popolnih ozdravitev.
Takratni stalinistični režim ga pri njegovem delu ni oviral. Leta 1950 je Maslenikov po dolgoletnih raziskavah in opazovanjih na Ministrstvo za zdravje takratne SZ vložil vlogo za poatentiranje svojega izuma. Patent je prejel 8 let kasneje.
Novica o uspehih zdravljenja rakavih bolnikov doktorja Maslenikova iz Aleksandrova se je hitro raznesla po Rusiji. Ljudje so prihajali v Aleksandrov od vsepovsod: od železniške postaje do njegovega doma se je po Ulici revolucije vila dolga kolona čakajočih na sprejem pri dr. Maslenikovu.
Dr. Maslenikov je umrl leta 1967, pokopan je v svojem rodnem Aleksandrovu in na njegovem grobu so se same od sebe zasadile štiri breze. Arhiv z zapisi o rezultatih zdravljenja, pisma bolnikov, knjige, medicinske inštrumente in fotografije je Maslenikova hči Marija Sergejevna l. 1995 predala Mestnemu muzeju v Aleksandrovu. Leta 2001 so muzej obiskali predstavniki japonskega farmacevtskega podjetja, ki so se zanimali za odkritja dr. Maslenikova in nato na Japonskem izdali revijo in monografijo, posvečeni doktorju Maslenikovu in čagi.
Delo dr. Maslenikova bi bilo verjetno pozabljeno, če med njegovimi bolniki ne bi bilo Aleksandra Isajeviča Solženicina (1918–2008), kasnejšega Nobelovega nagrajenca za literaturo. V romanu “Rakov oddelek” je Solženicin opisal svoje izgnanstvo v Kazahstanu in Uzbekistanu in zdravljenje v Onkološkem centru v Taškentu, kjer je od nekega bolnika izvedel za dr. Maslenikova in njegovo metodo zdravljenja s čago. Maslenikovu je napisla pismo in kmalu dobil odgovor s predpisanim protokolom uživanja čaginega čaja. Pisatelj je bil v dveh letih popolnoma ozdravljen in umrl je star 90 let zaradi odpovedi srca. Iz njegove biografije je znano, da je po ozdravitvi tudi sam svetoval bolnikom čagin čaj in svojim pismom, tudi tistim, ki jih je pošiljal iz Vermonta v Ameriki, dodajal kopiran list z navodili za pripravo in uživanje čaginega čaja.
Maria Ana Kolman
Komentarji