Začeti dan ob 5.30 zjutraj na otoku Borneo, ni težko tudi tistim, ki sicer radi dolgo spijo, sploh če jim ni treba v službi.
A zgodnje vstajanje ob reki deževnega gozda ponuja nepozabne izkušnje, ki so vredne dolgega potovanja, neznosne vlage in vročine, ki jo te dni prenašam še slabše zaradi velikega izpuščaja na zadnji strani leve noge, ki ga nisem pridelala v djungli, temveč zaradi kopanja v prestižnem hotelskem bazenu velikega mesta Kuala Lumpur, neraztopljen klor in druge kemikalije, s katerim ohranjajo “čistost” vode mi je namreč razžrl kožo. Pa naj še kdo reče, da so mesta varna, divjina pa nevarna.
Današnje jutro je bilo res nekaj posebnega in nepozabnega, saj smo že v prvih minutah jutranjega raziskovanja s čolnom, ob reki zagledali 4,5 metrskega krokodila, ki je po velikosti trebuha že opravil s svojim zajtrkom. Videti tako masivno, prastaro, prazgodovinsko žival v divjini je zares nekaj posebnega.
Vsekakor izgledajo strašljivo, sploh ko se iz brežine elegantno spustijo v vodo in so v nekaj trenutkih že pod čolnom, a vendarle obstajajo na tem planetu bistveno dlje kot človek, zato jih lahko opazujemo le s spoštovanjem in občudovanjem.
Zgodnje jutro je ponudilo razgled tudi na posebno vrsto opic z ogromnim bingljajočim nosom, ki spominja na kakšen reproduktivni moški organ. Ponosno ga nosijo samci, s katerimi zapeljujejo samice na način, da z njim trikrat pomigajo, samice pa kar same pridejo do njih in si zaželijo njihove pozornosti.
Poleg številnih drugih vrst opic in še nekaj nepozabnih primerkov krokodilov, posebnih sort živo pisanih ptic, ki ti vzamejo sapo, pa smo doživeli tudi redko priložnost srečanja z divjim orangutanom. Že sem pisala, da smo se v rehabilitacijskem centru v Sepilogu odločili, da Klepet ob kavi s finančno podporo posvoji enega od pomoči potrebnih orangutanov, ki jih v centru pripravijo za ponovni izpust in življenje v divjini. Zaradi neskončnih plantaž palm za palmovo olje, zaradi sodobnega načina življenja, ki škodi orangutanom, smo to vrsto pripeljali na sam rob izumrtja.
Žalostno, kajti ta bitja so vredna življenja na zemlji. Prehranjujejo se z različnimi listi, sadeži, zelenjavo, potrebujejo pestrost divijine, ki pa jo s plantažami za palmovo olje vse bolj in bolj krčimo. Videti orangutana v divjini je posebna priložnost, tudi lokalni ljudje tukaj pravijo, da se njim to zgodi le dva do trikrat mesečno, pa tam živijo in vsakodnevno hodijo na opazovanja.
Orangutani so posebni tudi v tem, da si vsak večer pripravijo posebno gnezdo, kjer preživijo noč, zjutraj pa se znova odpravijo iskati hrano in vsako noč prenočijo drugje. Ponašajo se z izjemnimi fizičnimi sposobnostmi, ostajajo na drevesih, se ne spuščajo na tla, hkrati pa imajo 97 % podobnost genov s človekom.
Narava je izjemna, je zanimiva. Vsako bitje ima svoj način komuniciranja, potrebuje raznolikost narave, potrebuje svoj mir.
Ljudje bi se lahko veliko naučili od nijh. Tako bi ohranili raznolikost in nehali preganjati drugačnost, drugače misleče ljudi, ki zgledajo drugače, govorijo drugače. To je tisto, kar nas dela posebne. Prav je, da to ohranimo. Da ohranjamo svojo kulturo, svoje jedi, svoj jezik, narečja … Ko sem prejšnje leto potovala po Ameriki je bilo prav žalostno. Nobene kulture, nobenih tradicionalnih jedi razen pomfrija, hamburgerjev … Evropejci vse to imamo, bodimo ponosni na to. In tudi tokrat bom zapisala, ker se mi to zdi tako zelo pomembna ugotovitev … bolj kot potujem, bolj jasno je, da je Slovenija čudovita dežela in da je življenje v Sloveniji zares izjemno kvalitetno. Tega se premalo zavedamo! Začnimo se.
Komentarji