Najprej je bilo veliko izgovorov in zavedanje. Veliko zdravih sladic. Veliko veganskega peciva. Veliko presnih tortic, kroglic brez grehov in ostalih bolj zdravnih kompenzacij za tisto, kar so zahtevale moje oči in moje telo, to je: CUUKEEER!
Zavedanje, da to ni normalno je bilo težko doseči, ker smo vsi tako zelo odvisni od sladkorja. A iskren vpogled v svoje delovanje, vsakdanje življenje mi je razkril, da me te skušnjave v resnici nadvladajo, sposobne so spremeniti moj način vedenja in zasesti veliko prostora v moji glavi z razmišljanjem o tem.
Kot biohacker sem ugotovila, da to pač ni optimizacija, s katero bi lahko živela.
In nekega dne, nič pompozno, nič javno, nič na veliko, sem začutila, da je končno čas. Ampak sem si rekla, da bom tiho, da nikomur ne povem, da samo sledim. Bilo je pozno popoldan, ko sem vzela iz svoje mize trši papir velikosti A3 in začela pisat izgovore, ki jih uporabljam in si odgovorila na vsa pomembna vprašanja, ki so me spravile v stanje, da zmeraj, ko sem želela poseči po nečemu sladkemu, sem videla, da sem to situacijo predvidela in imela načrt, strategijo, kaj takrat naredim. Zato mi je tudi uspelo.
In najprej sem rekla, da začnem s 30 dnevi. Prvih nekaj dni je bilo najtežje, to so bili časi, ko sem se tudi umaknila iz okolice, če se je jedlo sladko in se načrtno izogibala situacijam v javnosti, kjer bi lahko poskusila. Celo kuharsko snemanje z zdravimi pregrehami sem zavrnila, ker še nisem bila dovolj močna, da bi to lahko preživela v skladu s svojo namero
Potem pa je čas tekel in mesec je bil mimo. Počutila sem se super, zakaj ne bi nadaljevala ... v nekem trenutku ugotovim, da je že 3 mesece in da sem se pač naučila razmišljati tako, da tega pač nimam v prehrani. Pa je prišel maj in rojstni dnevi naših sodelavcev, pa moj, partnerjev in nekako nisem želela razočarati sama sebe, ostala sem načelna.
Ko smo z gledalci odpotovali oktobra v Egipt in sem tam videla v all inclusive hotelu 30 vrst sladic, zapeljivih, seksi, tudi zdravih .... me ni premaknilo in potem sem si rekla ... OK, tudi ok.
Ljudje me ponavadi sprašujejo, kaj pa datlji .... kaj pa sadje ... kaj pa med ... kaj pa javorjev sirup ... kaj pa stevia ... in prav noro je, kako bi se vsi pogajali kaj cuker je in kaj ni, kaj ima sladek okus in kaj nima. In da, o sladkorju ne vemo prav dosti v resnici, povsod pa ga najdemo. Osebno sem se odločila, da sadje uživam, ampak dopoldan in ne v prevelikih količinah. Datlji tudi včasih, meda pa nisem več kot pol leta, potem pa eno žličko v navadnem kokosovem jogurtu morda. Ostalih kompenzacij nisem. Tudi alkohola sem skorajda za vzorec, saj je na nek način tudi to sladkor.
Kje so bili največji premiki?
Največji premik se je v resnici zgodil na moji čustveni ravni. Ugotovila sem, da sem se skrivala za sladkorjem in težke čustvene situacije balansirala ravno s sladkim okusom. Ko tega ni bilo več, mi je bilo čustveno mnogo bolj naporno in zato je bilo prejšnje leto zame eno najbolj čustveno turbulentnih v mojem življenju. Nisem več imela svojega orodja, orožja, zaščite - cukra. In hvala bogu za vsa druga orodja, ki so mi pomagala, za meditacijo, za dodatke, za osnovno odlično prehransko bazo, ker brez tega zavedanja in razumevanja kaj se s tabo dogaja, bi bilo mnogo težje, še težje.
Iskreno povem tudi, da sem doživela nekaj momentov, ko sem imela občutek, da sem nemočna, da ne "hendlam" situacije in doživela sem tudi nekaj podobnega paničnemu napadu, recimo ene dvakrat. Obojekrat zaradi dejstva, da sem morala odpustiti zelo čustvenega sodelavca, ki zaradi svojih zasvojenosti ni opravljal korektno svojega dela in povzročal težave drugih zaposlenim. Takrat me je zelo stisnilo, ampak sem šla čez, zdaj vidim kakšna lekcija, preizkušnja, test je to bil zame.
Tudi telo se mi je razstrupljajo dolgo dolgo časa, šele po 6 mesecih, 8 mesecih je začelo iz sistema metati neka stara potuhnjena vnetja iz otroštva, ki niso bila nikoli dokončno sanirala. Telo je začutilo, da so razmere zdaj ugodne in takrat se začne zadeva še na globjih ravneh, tega v resnici nisem pričakovala in upam, da vas to ne odvrne od izziva, da zdržite vsaj 30 dni, ker je resnično največja sprememba prav po 30 dneh, ki je občutna, vidna in opazna tudi, ko se pogledaš v ogledalu. Ampak zadeva gre naprej in življenje brez cukra te lupi kot čebulo.
Aja, kilogrami vas zanimajo? Da da, so odšli odvečni. Ampak to mi sploh ni bistveno, to sem naredila zaradi tega, da se osvobodim. Ker pa vem, da je hujšanje zelo zmanipulirana in škodljiva tema, smo naredili tudi program holističnega hormonskega hujšanja, ki je poimenovan VITKANJE. Ta mesec smo tudi ta priročnik odprli za vse in je brezplačno na voljo v elektronski obliki pod zavihkom brezplačno.
Želim si, da koga navdihnem s tem, ampak iskreno povem, da sem to naredila v prvi vrsti zaradi sebe in svojega odvisniškega obnašanja zaradi sladkorja.
Tako smo pripravili tudi brezplačni vodnik 30 dni brez cukra, notri so opisane vse tehnike, vsa pomagala, najdeš pod zavihkom brezplačno.
Ti pa v branje pošiljam še dva članka.
Izzivi mikrobioma, ki je osnovna zgodba vsakega, napihnjenost in odvisnost od sladkorja.
Tukaj povem več o svoji zasvojenosti
Komentarji