Imam krasnega partnerja. In on ima krasno sestro, ki bo nekoč postala učiteljice joge. Ker sem sama ta naziv že pridobila in ji bom posodila gradivo, sem danes brskala po svojih izpiskih v času šole za učiteljico joge, kjer smo se posvečali tudi osebnostni in duhovni rasti, istovetenju s svojih jazom in različnimi tehnikami.
Tako sem našla tudi liste z različnimi vajami, kamor smo zapisovali svojo osebne skrivnosti, pa tudi trenutno počutje in podobno …
V času teh zapiskov pa sem bila ravno v fazi razhajanja s svojim takratnim fantom in vse, kar se mi je takrat dogajalo v glavi in srcu, sem vključila v te zapiske.
Ko jih prebiram danes, opažam precej vzorcev, ki se gotovo v času razhajanja ali razmišljanja o razhajanju pojavijo tudi pri drugih ženskah …
V teh zapiskih, kjer sem se poglobila vase sem ugotovila, da sem neverjetno zmedena. Kot bi se tepli moja preteklost, prihodnost, vse to v točki sedanjosti, ki pa je sploh realno nisem čutila zaradi bitke vsega, kar se je že zgodilo s takratnim partnerjem in vsega, kar bi se lahko zgodilo z njim.
Počutila sem se, kot da bom naredila največjo napako, če z njim ostanem in največjo napako, če z njim ne ostanem in ga zapustim. Skratka zmeda in celo krivila sem se, da si nemoram zaupati, ko pride do izbire partnerja, predvsem pa sem se počutila samo. Zelo samo.
A v vsej tej zmedi, je bila v meni iskra in priznanje. Da vendarle … če ga zapustim, bo to pomenilo neko razbremenitev. Olajšanje. Veselje, da bom sama s sabo in da bom morda lahko odklenila sebe. Svojo žensko.
Kljub temu, da sem se še vedno počutila kot njegova ženska, sem globoko v sebi, kljub zmedenosti najvišje stopnje, slutila, da moram to žensko najprej odkleniti zase. Da moram biti najprej svoja ženska.
In stavek, s katerim sem zapis zaključila je bil ključen in bi moral takoj končati zmedo, saj bi mi takrat moralo biti povsem jasno, da je to zgodba, ki jo moram takoj zaključiti, brez zmede, brez dvomov, za svoje dobro.
“Ali je na temu svetu nekdo, ki me bo lahko sprejel, celo mene?”
Tukaj je ključ. V sprejemanju. Ker sem bila takrat ženska, ki sebe ni sprejemala, sem seveda nase privlačila partnerje, ki me prav tako niso sprejemali, zato, da bi me sprejemanja naučili. In lekcija s tem partnerjem je bila na to temo sicer poslednja, a težka in boleča. Nekaj časa me sicer je sprejemal, potem pa obsojal, zavračal tisto, kar sem jaz bila, kar je meni bilo všeč, tisto, kar sem jaz govorila, kar sem rada počela in to sem mu dopuščala kar nekaj časa (skrivala knjige, revije, članke, na skrivaj delala jogo, rituale, meditirala in še in še).
In kar nekaj časa sem potrebovala, da sem ugotovila, da to ni normalno, da si tega ne zaslužim, saj ne počnem nič slabega.
Nešteto knjig, delavnic, študija, samoizpraševanja in še česa.
Zato pa, drage dame … če ste v vezi, kjer vas moški ne sprejema … to je odraz, da ve sebe ne sprejemate.
V mojem primeru, je bilo za to potrebno, da tega partnerja zapustim, najdem sebe, se začnem sprejemati in potem … me je že našel tisti, ki me je povsem sprejel, kljub temu, da se kar tako nisem pustila ujeti.
Pa ni vedno tako, morda ne potrebujete zapustiti partnerja, ki vas ne sprejema, če ni stanje v vezi res napeto in morda celo nevarno.
Bodite v vezi s sabo.
Stopite v vezo same s sabo. Sprejmite svoje telo takšno, kot je. Sprejmite svoj karakter takšen kot je. Takše kot ste, ste super in zaslužite si ljubezen, samo ni dovoj, da to berete in da vam to pišem, to morate same v sebi začutiti.
Bodite pogumne, sledite tistemu, kaj vam pravi srce in situacijo, naj bo še tako težka … sprejmite kot darilo. Izjemno vam bo pomagala tudi Hvaležnica s pisanjem večernih hvaležnosti.
Pri meni je bilo tako. Pa sem bila v partnerskih odnosih že tepena, zaničevana, obsojana … vse to, kajti to so bila takrat moja ogledala odnosa do mene.
In danes imam izjemnega partnerja, ki se ga ne da prehvaliti. In danes je on moje ogledalo. Izjemno sem hvaležna!
Veste …
Vesolje bo poskrbelo za vas. Brez skrbi. In če to ni to. Potem je tam nekje že nekaj, kar je boljšega, ki čaka na vas in bo prišlo-prišel, v pravem trentku.
Kot pravijo …
Ko je učenec pripravljen, pride učitelj. V kakršnikoli obliki.
Komentarji