Anton Komat poziva Slovenijo - zdaj je čas, da odreagiramo in zaustavimo uporabo glifosata

Glifosat je širokospektralni sistemski herbicid in desikant, ki se uporablja za uničevanje plevelov, zlasti letnih širokolistnih plevelov in trav. Prvič je bil sintetiziran leta 1970, masovno pa se je začel uporabljati po tem, ko je podjetje Monsanto leta 1974 na trg postavilo izdelek Roundup.

Danes z vami delimo poziv Antona Komata v oddaji Klepet ob kavi: 

V branje pa tudi članek, ki ga je Anton Komat napisal tudi za revijo Jana. 

GLIFOSAT – FAUSTOVSKA POGODBA S HUDIČEM

Vihar okrog glifosata se je v javnosti razdivjal v letu 2015, ko je IARC objavil, da je ta najbolj uporabljan herbicid verjetno rakotvoren. Evropska javnost je poskočila in zbrala več kot 1,3 milijona podpisov, s katerimi zahteva njegovo prepoved. Toda verjetna rakotvornost ni tak problem, saj imajo to oznako številni uporabljani pesticidi in celo rdeče meso. Grozljiva in zamolčana resnica glifosata je, da je metaboličen strup, ki deluje prikrito v vseh organizmih od bakterij, rastlin, živali in človeka. Ta zahrbtni strup je prisoten povsod, v prsti, v vodi, v zraku in kot senca smrti pokriva ekosistem planeta.  

Glifosat se je pojavil na trgu leta 1976 kot totalni herbicid, ki ga je patentirala korporacija Monsanto. Pojem totalni pomeni, da ne ubija le plevelov, temveč vsako rastlino in vse bakterije, torej je tudi antibiotik. Hkrati je glifosat sistemik, ker vstopa v rastlino in deluje kot metabolični strup. Da bi prepoznali posledice prisotnosti glifosata v ekosistemu, moramo najprej spoznati njegovo delovanje. Točka delovanja glifosata je inhibicija encima EPSPS (5-enolpiruvil-šikimat-3- fosfat-sintaza), ki je pri rastlinah in bakterijah ključnega pomena za biosintezo esencialnih aromatskih aminokislin. Teh snovi živali in človek ne sintetizirajo, so pa nujno potrebne, ker so osnovni gradniki številnih proteinov, encimov in hormonov. Torej jih moramo dobiti od bakterij ali od rastlin. Pa ne samo njih, kajti ta večfazna pot metabolizma rastlin in bakterij (šikimatna pot) nadalje vodi do sekundarnih metabolitov, kot so fenoli in alkaloidi. Alkaloide poznamo predvsem kot toksične snovi, vendar med njimi številni delujejo proti diabetesu, vnetjem, astmi, depresijam in raku. Naj poudarim, da rastline številne sekundarne metabolite pridobijo iz bakterij, ki živijo v prsti. Bakterije prsti sintetizirajo tudi številne redoks molekule aktivnih snovi, ki vstopajo v prehransko verigo in so nujne za funkcionalno delovanje sklepov, ožilja in celičnih organel – mitohondrijev. Primanjkljaj redoks molekul povzroča osteoartritis, bolezni ožilja in preklop mitohondrijev na anaerobno glikolizo, ki je vzrok nastanka rakavih celic. Vse se torej vrti okrog zemeljskih bakterij. V tej točki vstopi glifosat kot antibiotik, ki s pomorom bakterij v prsti odstrani osnovni vir življenjsko pomembnih snovi za rastline in preko njih za človeka. Biom prsti je analogen mikrobiomu človeka! 

Vsebino prebavil loči od notranjega okolja človeka hematoenteralna pregrada. Trdnost te enocelične plasti zagotavlja protein zonulin, ki kot ježek (velkro) povezuje celice v membrano. Zonulin deluje kot vratar, ki odpira in zapira vrata in skoznje spušča le določene makromolekule, je torej kritičen modulator prepustnosti. Prisotnost glifosata v prebavilih pospešuje nastajanje zonulina, preveč zonulina pa povzroči sindrom prepustnega črevesja in vnetje. Zaplet z zonulinom v prebavilih se ponovi v sluznicah sinusov in zgornjih delov dihal, kjer povzroča vnetne procese, prepoznane kot alergične reakcije. Drži torej izjava raziskovalcev Univerze John Hopkins, da astma ni bolezen dihal, ampak bolezen tankega črevesja. Ker glifosat dokazano poškoduje tudi druge membranske sisteme v telesu, hematoencefalno pregrado, ožilje, jetra in ledvice, te membrane puščajo na vseh koncih, kar telo spreminja v gobo, ki žejno vpija toksine. Številne raziskave potrjujejo povezavo glifosata z avtizmom, druge potrjujejo, da organizem lahko namesto aminokisline glicina, uporabi kemično soroden glifosat, kar vodi v sintezo proteinov s spremenjenim učinkom. Zato sem dne 15. 11. 2017 kmetijskemu ministru mag. Dejanu Židanu poslal povzetke 220 neodvisnih študij o zdravstvenih tveganjih glifosata. Upam, da bo delovalo.

Genski manipulatorji Monsanta so uzurpirali znanja biokemikov, izolirali gen za EPSPS iz bakterije E. coli, odporne na glifosat, in ga prenesli v rastline, v katerih je dodatno izražanje bakterijskega encima zadoščalo za njihovo nemoteno rast v prisotnosti glifosata. GS rastline so patentirali in začel se je pohod za osvojitev globalnega trga. Vendar to ni bil tržni boj s konkurenco, ampak pohod roparske tolpe, ki uporablja vsa možna sredstva, od podkupovanja politikov in regulatorjev, manipulacije znanstvene resnice skozi plačevanje piscev po naročilu (ghostwriters), od groženj in uničenja karier poštenim raziskovalcem do širjenja laži pri zavajanju javnosti. Vse se je dogajalo pod geslom »reševanja svetovne lakote« in oglaševanjem, da je glifosat »tako varen, da ga lahko pijete z vodo«.  

 Oktobra 2017 je izšla knjiga »Whitewash – The Story of a Weed Killer, Cancer, and the Corruption of Science.«, ki jo je napisala Carey Gillam. Pogumna raziskovalna novinarka je od leta 1998, torej dvajset let, spremljala dogajanje v zakulisju kriminalke o glifosatu. Imela je dostop do vseh virov in ves čas je skrbno beležila podatke in opažanja. V knjigi na 320 straneh berete novodobno grozljivko globalnih zastrupljevalcev, ki pod beležem skrbi za ljudi prikrito uporabljajo metode bioterorizma. Po celem svetu so razpredli mrežo plačancev, ki širijo njihove laži. Njihovi lobisti so se zavlekli okrog EU parlamenta, preden je razpravljal o podaljšanju dovoljenja za uporabo glifosata. Gillamova opisuje vsebine 75 razkritih zaupnih dokumentov Monsanta (Monsanto Papers), zarote proti neodvisnim raziskovalcem, tožbe 3.500 oseb proti Monsantu zaradi obolevanja z ne-Hodgkingovim limfomom in o ukrepih Monsanta, da ne pride do meritev ostankov glifosata v hrani in ljudeh. EPA USA je v dokaz varnosti glifosata do sedaj uporabljala kar Monsantove »dokaze« in ni upoštevala rezultatov neodvisnih raziskav. Ker pa se je nekaj raziskovalcev EPA temu uprlo, je predsednik Trump najavil, da bo odpustil vsaj 50 % raziskovalcev! Treba je povrniti vložek korporacije v Trumpovo predvolilno kampanjo. Tako deluje korporativna »preventiva« javnega zdravja v navezi s politiko. Sodobna verzija gesla »Bolje preprečevati kot zdraviti.«                

 Patentna pravica Monsantu je potekla leta 2007, zato so se proizvodnje glifosata lotile številne tovarne pesticidov. Od pojava na glifosat odpornih GSO (soja, koruza, bombaž, oljna ogrščica) se je njegova poraba v svetu od leta 1993 do leta 2016 povečala kar za 12 krat! Sedaj znaša okrog 2 milijona ton! V Sloveniji se uporablja 25 pripravkov, ki vsebujejo aktivno snov glifosat. Letno ga prodajo od 80 do 85 ton. Strup se poliva vsepovsod, po njivah in javnih površinah, kot so ceste, parkirišča, železnice, parki, pokopališča, igrišča, med tlakovci na trgih in dvoriščih, po kolesarskih stezah in pešpoteh. Največja porabnika sta DARS in Slovenske železnice, drugo porabijo komunalne službe, upravljavci javnih površin, neizobraženi državljani in kmetijstvo. V kmetijstvu ga največ poškropijo v sadovnjakih in vinogradih, ker ne vstopa v stebla dreves in vinske trte, uniči pa vse druge rastline. Uporabljajo ga tudi za desikacijo cime krompirja, ki se posuši v nekaj dneh po škropljenju.       

 Glifosat je odlično topen v vodi, zato je prisoten v vsaki točki vodnega kroga, tudi v zraku. V ZDA je 75 % padavin kontaminiranih z glifosatom. Pred kontaminacijo ni varna nobena eko pridelava, ki ni pod streho! Ob ogromni letni količini porabljenega strupa je jasno, da je kontaminiran celoten ekosistem in da njegovo antibiotično delovanje uničuje rodnost prsti. Zagovorniki vreščijo, da se hitro razgradi, in da se ne bioakumulira, vendar njegov nenehni dotok zagotavlja nemoteno uničevanje biosfere in človekovega zdravja. Neodvisne meritve v ZDA so pokazale, da se koncentracije glifosata v ljudeh gibljejo od 1 – 40 ppm, v mleku doječih mater pa za faktor 760 do 1.600 krat presegajo dopustne EU doze za pitno vodo! Pri nas takih meritev ne opravlja nihče, ker bi rezultati vznemirili javnost. Zahtevajte od svojega zdravnika napotnico za meritev glifosata v telesu. Misija nemogoče! Varuhov našega zdravja ne moti, da bodo kemično zasvojeni kmetje uporabljali glifosat še pet let! Očitno potrebujejo dobo univerzitetnega študija, da se naučijo uporabljati nov strup, za katerega bomo državljani ponovno zgolj poskusne podgane. Ali umor anonimnih ni umor? 

GLIFOSAT UBIJA TUDI ČEBELE!

Insekticidi ne ubijajo zgolj škodljivih žuželk, saj le 0,1 % strupa doseže ciljnega škodljivca, ostalo pa pomori vse žuželke, ki so ob nepravem času na nepravem mestu. Zaradi katastrofalnih pomorov čebel je EU sprejela prepoved neonikotinskih insekticidov. Vendar tudi herbicidi niso nedolžni, med njimi prednjači glifosat, o katerem se debeli dosje popolnega strupa. Skupina raziskovalcev Univerze Texas v Austinu, ki jo je vodil Erick Motta, je dokazala (Toxicology Reports 2018; 5: 96-107), da antibiotično delovanje glifosata zruši mikrobiom čebel, kar vodi v zlom odpornosti ter množično obolevanje in  umiranje čebeljih družin. Kdo pri zdravi pameti lahko še najde razlog za njegovo uporabo?  

Vse živali v svojih prebavilih gostijo ogromne koncentracije črevesnih bakterij, ki so potrebne za njihovo preživetje. Tej edinstveni simbiozi pravimo mikrobiom. Tudi čebele, tako kot druge žuželke, sobivajo s svojimi specifičnimi bakterijami, katerih ravnovesje jim zagotavlja nemoten razvoj, rast in odpornost na okoljske strese in patogene. Erick Motta je v kontroliranem okolju izpostavljal čebele običajnim koncentracijam glifosata, kakršne najdemo v okolju, in povzel rezultate: »Mikrobiom čebel predstavlja osem nosilnih vrst bakterij in vse vsebujejo gen, ki kodira encim EPSPS 1. (v vednost: bakterije, ki so nosilke gena za encim EPSPS 2 so odporne na glifosat). Vse nosilke gena EPSPS 1 so občutljive na glifosat že v najmanjših koncentracijah. Mlade delavke so izkazovale signifikantno povečano umrljivost zaradi sicer oportunističnega patogena Serratia marcescens.« Jasno, da je Bayer (ki je kupil Monsanto), izpodbijal rezultate te raziskave, češ da niso bile opravljene v realnem okolju in da temeljijo na premajhnem vzorcu čebel. Znani molekularni biolog Gilles-Eric Seralini je stopil v bran kolegu Motti: »Dopustne koncentracije glifosata v okolju bi morali znižati vsaj za tisočkrat!«       

 Pripravke, ki vsebujejo glifosat (najbolj znan je Boom Efekt), pršijo vsepovsod, po dvoriščih šol in vrtcev, okrog hiš in stanovanjskih blokov, po igriščih, kjer se igrajo otroci ter po javnih površinah: parkiriščih, parkih in pokopališčih, ob avtocestah in po železniških nasipih. Ker so lesnate rastline odporne na glifosat, ga uporabljajo tudi za uničevanje trav in zelnatih rastlin na plantažah sadnega drevja in v vinogradih. Z njim polivajo njive, ko pridelek dozori. Tako uničijo cimo krompirja, bilje žit ali zelenje stročnic. Tako široko uporabljen strup je vsepovsod, v zraku, vodi, zemlji in hrani, v organizmih in človeku. Toda rastline z javnih površin, avtocest in železnic lahko odstranimo z uporabo plinskih gorilnikov ali vodne pare. Ob tem se kopičijo dokazi za popolno prepoved rabe glifosata.       

 Raziskovalca, onkologista iz Švedske, dr. Lennart Hardell in dr. Mikael Eriksson sta že 15. 03. 1999 v reviji Cancer, Vol. 85/No 6, objavila študijo, v kateri sta dokazala povezavo med uporabo glifosata in incidenco ne-Hodgkingovega limfoma. Šele po poldrugem desetletju je 20. marca 2015 IARC (International Agency for Research in Cancer) - agencija WHO, razglasila glifosat za verjeten (probable) kancerogen. IARC je svoj razglas temeljila na pregledu 44 neodvisnih raziskav, ki so bile od leta 1980 objavljene v reviji International Journal of Environmental Research and Public Health. Presojo raziskav so povzeli v zaključku, da izpostavljenost glifosatu podvoji tveganje za razvoj ne-Hodgkingovega limfoma. Incidenca ne-Hodgkingovega limfoma je v obdobju zadnjih trideset let porasla za 80 % in največje žrtve te morilske levkemije so otroci. To je zločin!

Toda glifosat ni zgolj kancerogeni kemični stvor, ampak ima na vesti še številna druga obolenja in patološke spremembe fiziologije pri človeku. Poglejmo si jih:

1. Motnje v biosintezi proteinov, ki vplivajo na funkcionalnost njihovega delovanja;
2. Inhibicija encima EPSPS 1, ki je ključnega pomena za biosintezo esencialnih aromatskih aminokislin in metionina, kar vodi tudi v pomanjkanje nevrotransmitorjev;
3. Hude motnje metabolizma bakterij in rastlin z inhibicijo šikimatne poti;
4. Blokada delovanja citokroma P450, ki je potreben za aktivacijo hormona D3;
5. Blokira vezavo esencialnih mikroelementov cinka, bakra in mangana, nujnih za biosintezo encimov. Če jih ne vsebujejo rastline, jih tudi ljudje ne dobimo z rastlinsko hrano; 
6. Motnje biosinteze sulfatov in njihovega transporta;
7. Zrušenje dinamičnega ravnovesja mikrobioma črevesja zaradi antibiotičnega delovanja. Ker pa je mikrobiom analog biomu prsti, ubija tudi življenje prsti v rizosferi;
8. Inhibicija sproščanja TSH (Thyroid Stimulating Hormone), ki ga izloča hipofiza. Posledica je oslabljeno delovanje ščitnice; 
9. Sproža odpornost na antibiotike pri bakterijah E. coli in salmonelah, že pri koncentracijah, ki so nižje od dopustnih;. 

Še bi lahko našteval rezultate neodvisnih raziskava, dosje je obsežen, vendar naj to zadostuje.     

 Zagovorniki kemično podprte proizvodnje hrane še vedno razglašajo, da rešujejo svet pred katastrofalno lakoto. Da brez kemičnih gnojil in pesticidov ne bi mogli prehraniti sedmih milijard svetovnega prebivalstva. Da bi se sedanja milijarda lačnih brez agrotehničnih kemikalij čez noč pomnožila v tri milijarde. Da so borci proti lakoti. Toda resnica je povsem drugačna. 

Ugledna mednarodna organizacija ETC Group je oktobra 2017 objavila odlično razpravo z naslovom »Kdo nas bo hranil?«. V njej beremo, da mali kmetje, ki porabijo povprečno 25 % razpoložljivih virov (zemlja, voda, energija), prehranijo kar 70 % svetovne populacije, torej 5,3 milijarde ljudi, pri tem pa porabijo le 20 % vode in 10 % neobnovljivih energetskih virov kmetijske dejavnosti. Industrijsko kmetijstvo, ki zaseda 75 % najboljših kmetijskih površin in porabi 80 % vode ter 90 % energentov, pa prehrani zgolj 30 % globalne populacije. Kdo pri zdravi pameti pri nas še zagovarja industrijsko kmetijstvo in trgovske verige korporacij, ki ogrožajo prehransko suverenost in nacionalno varnost Slovenije? Leta 1996 je bilo v svetu 800 milijonov lačnih, zdaj strada že več kot milijarda ljudi, 3,9 milijarde pa je kronično podhranjenih! Kdo torej hrani lakoto?   

 Ob gromozanski porabi kemičnih gnojil in pesticidov le polovica kemičnih gnojil učinkuje na pridelek in le 0,1 % pesticidov doseže ciljnega škodljivca. Norost! Če bomo dopustili nadaljevanje uničevanje rodnosti prsti, bomo do leta 2060, torej v času dveh generacij, uničili ves humus kmetijskih površin. Ta za ped debela opna življenja planeta je edino, kar nas loči od katastrofalne svetovne lakote. Ali veste, da ob vsakem porabljenem evru za nakup industrijske hrane plačamo še 2 evra za uničeno zdravje? Da, tudi človek je žrtev kemične morije, saj več kot 80 odstotkov degenerativnih obolenj izvira iz industrijsko proizvedene hrane. Agrokemična stroka je tako napredovala, da tako rekoč ni več zdravega človeka. Raziskovalci pravijo, da bi danes težko napisali učbenik normalne fiziologije človeka. Strahotna je cena cenene hrane! 

 Ljudje smo postali podobni monokulturi koruze na kemično tretirani njivi in tudi naša usoda je podobna usodi koruze. Postajamo vse bolj monokulturni in standardizirani, kot so kloni hibridov koruze; naša tkiva so vse bolj neodporna na patogene, zato potrebujemo vse več antibiotikov, tako kot monokulturna koruza potrebuje vse več pesticidov; naš notranji humus črevesja je uničen enako, kot je uničen humus monokulturne njive; naša hrana je kemični ponaredek naravne hrane, tako kot so sintetična kemična gnojila ponaredek naravnih gnojil; gnetemo se v velemestih, tako kot so nagnetene koruzne rastline v monokulturi. Če gojimo monokulturo ene same vrste, so potrebni ogromni vložki energije, da umetno vzdržujemo nenaraven sistem. Prav tako je s sedanjo človeško civilizacijo, ki ji moramo za umetno vzdrževanje dodajati vedno večje količine energije. Prišel bo dan, ko ne bomo več premogli zadostnih količin energije, in kaj potem? Potem se bo človekova umetna monokultura zrušila. Takrat nas bo doletela usoda koruze, ki jo zgolj posejemo, potem pa prepustimo naravnim silam in zakonitostim ekosistema planeta. Te pa izbrišejo vse, kar je nenaravno.