Mnogo legend in mitov o sibirski cedri govori o njeni čudodelni moči. Medtem ko danes to razumemo kot energijsko delovanje, so v davni preteklosti te magične moči razumeli kot delovanje duhov in bogov, ki domujejo v sibirski cedri. Meritve biopolja sibirske cedre so dokazale, da je to drevo resnično močan energijski prevodnik in zato mite in legende lahko razumemo kot resničnost neke daljne nekdanjosti in ljudsko izkustvo, ki govori o tem, da cedra kopiči kozmično energijo in jo oddaja ljudem.
Burjati ob Bajkalu in Tubalari (v altajščini gozdni ljudje) na Altaju se še danes poklanjajo cedri, na njene veje zavezujejo t.i. lentočke (trakove različnih barv) in se na ta način obračajo k svojim bogovom. Prebivalci sibirske tajge in goratega južnega Altaja imajo do cedre prav poseben odnos. Častijo jo kot božansko drevo, drevo sveta ali kozmično drevo, ki povezuje vse tri svetove: spodnji, srednji in zgornji svet. Od nekdaj so se ohranili miti o drevesu sveta ali kozmičnem drevesu, katerega korenine segajo v spodnji svet ali svet prednikov in se napajajo iz voda podzemnega kraljestva, deblo ovija kača kot simbol življenjske energije, krošnja pa sega do bogov, ki bivajo v zgornjem svetu.
V enem izmed starodavnih mitov Mati Zemlja sprašuje Stvarnika: »Ognjene iskre tvojega duha bi lahko ljudem dale vse potrebno za življenje – toda kdo jih bo zbral in jih dal ljudem?« Stvarnik ji je odgovoril: »Drevesa in rastline bodo ohranile moje iskre, in ko bo listje odpadlo z dreves in bodo rastline ovenele, bodo cedra in njene sestre ohranile te ognjene iskre in jih delile ljudem.«
Arhaični človek je imel zavest razširjeno navzven v naravo in je vse okrog sebe doživljal kot živo. Narodi Sibirije, ki ohranjajo to primarno povezanost z naravo, zato še danes do cedre gojijo odnos kot do živega bitja. Ko pod cedro počivajo ali prenočujejo, pazijo, da je ne poškodujejo, kar ne preseneča glede na dejstvo, da jim cedra daje hrano, zdravilno smolo ali t.i. živico, les za gradnjo, posodo in kurjavo. Cedri kot živemu bitju zato tudi pripisujejo človeške lastnosti kot na primer sočutje in razumevanje.
Prav s temi lastnostmi je povezana čudovita legenda o cedri, ki pripoveduje o lovcu, ki se je utrujen vračal z lova in prenočeval pod veliko staro cedro. Cedrine veje so bile od starosti že vse zgrbančene in ovite z mahovi, na zemlji pod cedro pa je bil debel sloj cedrinih iglic, ki so odpadale dolga stoletja. Utrujen lovec je legel na preprogo iglic pod cedro in trdno zaspal. Pred jutranjim svitom pa ga je prebudil pogovor med staro cedro in mlado cedro, ki je rasla ne daleč stran. Stara cedra je tarnala, da ji popuščajo moči in ne more več stati. Mlada cedra jo je opomnila: »Zakaj pa ne padeš, kot si se odločila že včeraj?«
Stara cedra ji je odgovorila: »Seveda, včeraj sem se že odločila, da bom padla, toda zvečer je prišel utrujen lovec in legel v moje zavetje. Naj zdaj padem in ga ubijem?«
Lovcu je bilo žal velike stare cedre, vstal je, jo čvrsto objel, se ji zahvalil za gostoljubje in spoštljivo stopil v stran. Stara cedra se je zamajala in z vzdihom olajšanja padla na tla. Lovec se ji je poklonil in odšel naprej.
Cedra je bila od nekdaj drevo čaščenja in veljalo je, da je človek, ki je poškodoval ali posekal cedro, izgubil svojo dušo. Pri cedri so prebivalci Sibirije našli oporo, moč in zaščito. Danes se zato staroselci v Sibiriji, predvsem pa na Altaju borijo zoper sečnjo ceder, saj verjamejo, da to prinaša le nesrečo in bolezen.
Pri nekaterih narodih Altaja se je ohranil mit o cedrah, ki so nekoč rasle le v zgornjem svetu ali raju. Zgolj po naključju je nekoč eno izmed semen iz cedrinega storža padlo na zemljo in iz semena je zrasla velikanska cedra.
Vse do danes cedre ohranjajo svoj sveti značaj in veljajo za zaščitnike, legende o cedri pa še vedno živijo med ljudmi kot starodavno izročilo.
V davnini je v sajanskih gorah Altaja živelo pleme lovcev. Tajga jim je radodarno dajala vse potrebno za življenje in živeli so v obilju, dokler v te kraje ni prišla revščina: ena izmed zvezd je padla z nebeškega svoda na Zemljо prav v srce same tajge in zanetila velik požar. Živali so zapustile te kraje in ljudje so ostali brez hrane. Stari lovec je videl padajočo zvezdo in ko se je požar polegel, je šel na mesto, kamor je padla zvezda. Tam je našel mladiko nenavadnega drevesa. Zajel je vodo v studencu in zalil mlado rastlinico. Ko je čez nekaj časa prišel na to mesto, je namesto slabotne rastlinice, našel mlado drevo s krošnjo polno storžev. Nabral je storže, v katerih so bili okusni cedrini oreščki, in jih odnesel v vas. Drevo je zraslo v mogočno cedro, ki je dajala dovolj hrane za vso vas. Ljudje so ugotovili, da se je njihovo življenje s tem drevesom pričelo spreminjati, lakota in smrtnost pa sta izginili. Vsako leto so vaščani zaznavali večjo moč drevesa in njegove zdravilne sposobnosti pri zdravljenju telesa in duše. Radodarnost (rusko щедрость - ščedrost) cedre jim je v življenje prinesla radost in obilje in poimenovali so jo ščedr (Щедр) - zato se cedra danes v ruščini imenuje kedr (кедр).
Letošnje poletje sem preživela na Altaju. Ko smo se na konjih konec avgusta izpod Beluhe vračali proti vasi Kučerli, sem ob poti zagledala podrto cedro. Verjetno jo je podrl vihar. Pomislila sem na to, da bi iz cedrinih vej lahko izdelali amulete, žlice, skodelice, glavnike in še kaj. V Sibiriji je večina spominkov izdelanih iz cedre, vprašanje pa je, koliko proizvajalci pri tem upoštevajo staro ljudsko izročilo o prepovedi sečnje cedrinih dreves. Amuleti iz lesa sibirske cedre tako kot sama cedra prinašajo ljudem srečo, zdravje, modrost, zaščito, ljubezen in blaginjo, vendar le, če so narejeni iz lesa cedre, ki ni bila posekana in če jih izdelujejo ljudje, ki jo spoštujejo in častijo kot sveto drevo. Pomislila sem na Arkadija in njegovo družino: Arkadij Petrovič Sajlankin izvira iz starodavnega rodu Sajlanhan, v zgodovini Altaja znanem po zanesljivih konjevodcih in gorskih vodnikih. Arkadijev praded je bil vodnik slavnega ruskega slikarja krajinarja Ivana Šiškina (1832-1898), ki je na Altaju ustvaril čudovite pejsaže. Po Arkadijevem pradedu se imenuje tudi gora Sailanhan v pogorju nad dolino reke Kučerle. Arkadijev ded je padel neznano kje v 1.svetovni vojni, oče pa je skupaj s konjem utonil v naraslem Katunu. Arkadijeva mati je ostala sama z enajstimi otroci, ki so odraščali ob pomanjkanju. V času Sovjetske zveze je bil Arkadij veterinar v kolhozu v bližnjem Tjunguru. Po razpadu države je razpadel tudi kolhoz in ljudje so ostali brez službe. V Arkadijevi družini so štirje odrasli in trije otroci. Službe nima nihče. Arkadij je poleti konjevodec, pozimi pa lovec. Denarja seveda ni dovolj, čeprav živijo skromno in večino hrane pridelajo sami. Pred leti se je starejša hči Viktorija (to ime je dobila, ker je bila rojena na dan zmage 9.maja) poročila z Bijandujem - siroto brez staršev iz Košagača na mongolski meji. Ime Bijandu v altajščini pomeni Bogu drag ali mil. Drag je tudi Arkadiju, ki ga je sprejel kot lastnega sina. Vnuka Leonid in Arčon sta mu v veliko radost. Žalosti pa ga dejstvo, da bo mlajša hči Arina prihodnje leto odšla v srednjo šolo v 500 km oddaljen Gorno Altajsk in bo zaradi revščine morala živeti v domu za sirote, saj je bivanje v dekliškem internatu potrebno plačati. Ob tisti cedri, padli na pot proti vasi, se mi je utrnila misel, da je drevo padlo v ta svet prav z namenom, da bi me opomnilo, da imajo lahko prav takšni amuleti resnično moč: iz lesa cedre, ki je iz »raja« padla na Zemljo, da izpolni svoje poslanstvo - prinese srečo, zdravje, ljubezen, radost in moč.
Zdaj amulete izdeluje Arkadij s svojo družino. Z ljubeznijo in spoštovanjem do cedre in svoje domovine jih je namenil v dobro vsem ljudem, ki jih bodo nosili. Z nakupom teh amuletov, bo stekla energija radodarnosti sibirske cedre izpod Beluhe v ljudi, in z radodarnostjo na vseh področjih napolnila tudi njihova življenja. Arkadijevi hčeri Arini ne bo potrebno v sirotišnico, žena Larisa si bo lahko kupila šivalni stroj, da bo šivala vzglavnike iz ostružkov in iglic sibirske cedre, Bijandu pa si bo lahko kupil orodje za obdelavo lesa, da bo svoji družini postavil dom.
Preko teh amuletov bo do ljudi stekla kozmična energija. Pri vsem tem pa je pomembno tudi, da so vse energije, ki so vključene v procesu od izvora, izdelave in prodaje, popolnoma čiste in da gre za energijsko sledljivost amuleta od izvora do končne namere. Samo na ta način se lahko vzpostavi vez med izvorom kozmične energije in človekom, kajti delovanje kozmičnih zakonov ali zakonov iz sveta PRAV je pogojeno z upoštevanjem etičnih zakonov na Zemlji.
Maria Ana Kolman
6.11.2016
www.sebur.si
Komentarji