Nihče ni odraščal v popolni družini. Nihče ni imel idealne vzgoje in nikogar starši niso naredili nobene napake. Vsak od nas ima rane. Rane, ki so nastala že v otroštvu in se v zrelem obodbju življenja kažejo na različne načine, preko nekih vzorcev, ki so značilni za nas.
To v oddaji “Klepet ob kavi” odkrivajo različni družinski terapevti, psihoterapevti, psihiatri, terapevti. Vsi izzivi, s katerimi se soočamo, so na nek način vezani na to, kaj se nam je dogajalo v preteklosti. No, tudi kar se nam je zgodilo v preteklosti. Včasih je dovolj zgolj en trenutek, neka brezvezna situacija, ki se je morda niti spomnimo, a se je vsidrala v podzavest in zdaj nas definira.
Večina ljudi misli, da če imaš težko preteklost, bo težko tvoje življenje še naprej.
Da si se pač rodil pod neko nesrečno zvezdo ali kombinacijami le teh in to te sedaj zaznamuje vse življenje.
Pa temu niti slučajno ni tako.
Ne potrebujete verjeti mojim besedam, verjemite biografijam, življenjskim zgodbam številnih ljudi, ki so na lastni koži izkusili vse trpljenje sveta, vendar si niso dovolili, da bi jih preteklost definirala. Vso temo, vse trpljenje in muke so uporabili kot gorivo za naprej in naredili zares velike stvari. Ne zgolj zase, za celo človeštvo.
Poglejte vsa velika imena sveta … nihče od teh ni imel idealnega otroštva, idealnih okoliščin, skoraj praviloma so se srečevali s konkretnimi izzivimi in konfilikti.
Zakaj torej mi pustimo, da nas preteklost definira?
Zakaj še naprej vlečemo stare vzorce iz preteklosti? Zakaj smo se s prijaznili, da smo “blago z napako”, če pa bi lahko vso to temo, ki smo jo doživeli uporabili za več svetlobe v našem življenju.
V temi zorimo, v temi vzkljijemo kot seme, ki se nato razvije v čudovito cvetlico.
Tako se bojimo teme. Tako se bojimo vseh slabih stvari na tem svetu, pa se jih zaradi tega ne dogaja manj. Prav nasprotno, še več.
Naše zdravje uničujejo skrbi, dvomi vase, želja po dokazovanju, zavist, pričakovanja, zaradi katerih se ženemo preko meja naših zmožnosti, ki jih umetno potenciramo s kavami, sladkorjem, ki pa nam škodijo še bolj, kot da bi si zgolj priznali, da smo utrujeni in bili utrujeni.
Veliko žensk, ki pride po pomoč na moja predavanja, delavnice, ker so gledale kakšno oddajo in poslušale strokovnjake se spopadajo s podobnim vzorcem, ki se izraža preko hormonskega neravnovesja, tega da si ne vzamejo časa zase, da poskrbijo za vse druge, sebe ignorirajo in znajo zelo dobro utišati svoje potrebe in tako leta in leta povozijo vsako opozorilo telesa, da ne zmore več. Povozijo pa tudi klice duše, da niso na pravi poti. Povozijo dejstvo, da jih določeni odnosi dušijo.
In rezultat?
Vrtoglave statistike predpisanih zdravil za spanec, ker ljudje ne morejo spati.
Vrtoglavo visoke številke predpisanih receptov za antidepresive.
Vrtoglavo visoke številke primerov izgorelosti, ki govorijo, da vsak 10. zaposleni doživi hujšo obliko izgorelosti, medtem kot 50 % zaposlenih že doživlja znake izgorelosti!
Pa nam je treba tega?
Ne, ni! Niti slučajno nam ni treba tega!
In kaj bi se moralo zgoditi?
Odločiti bi se morali, za začetek da se nehamo smiliti samemu sebi. Kako smo bogi, ker oči in mami nista naredila tega in tega … ker nas je partner tako grdo … ker je šef tako zelo … ker so sodelavci preveč … ker se nam je v družini zgodilo …
Dovolj!
Preteklost je preteklost in ni potrebe, da bi nas preteklost definirala.
Gremo naprej. Vsak dan imamo možnost za nov začetek.
Celo telo se povsem obnovi vsakih 7 let, tako da tudi potrebe po nekih življenjskih diagnozah nimamo, če spremenimo vzorce mišljenja v vlogi žrtve.
Kdaj bomo že dojeli, da je vse, kar se nam v življenju dogaja darilo?
Ja, boleč in trpeč je lahko celofan tega darilo, vendar je še vedno darilo. Če bomo živeli v strahu pred vsemi stvarmi, ki se nam lahko zgodijo v napačno stvar, bomo zamudili življenje samo.
Čisto iskreno … res sem imela že dovolj jokajočih in jamrajočih ljudi, ki so mi razlagali kakšne žrtve so, ker se jim je zgodilo to in to …
… ali pa ljudi, ki so bili zataknjeni v svojem žalovanju, v svoji jezi, v svoji žalosti in zaskrbljenosti leta, celo desetletja.
In ja, dejansko sem začutila jezo, ampak razumem, da je jeza izjemno kreativna energija, ki nam omogoča spremembe. Je zelo dobrodošla, ko želimo, da se določene stvari premaknejo, zato sem napisala knjigo “Darilo teme”, ki vključuje več kot 30 različnih vsakdanjih situacij, čustvenih stanj, dogodkov, ki se jih izogibamo, za katere ne želimo, da se nam dogajajo, pa se vseeno dogajajo … kaj je smisel tega? Česa ne vidimo? Zakaj ne razumemo bistva? Še posebej kadar gre za dogodke, ki se nam ponavljajo, kot ženskam, ki vedno znova spoznajo moškega, ki je pijanec? Je to vzorec? Seveda je. Zakaj vesolje pošilja takšne ljudi v naša življenja?
Enkrat sem prebrala veliko modrost, po kateri živim in jo tudi prenašam dalje …
Kvaliteta našega življenja je v veliki meri odvisna od kvalitete vprašanj, ki si jih zastavljamo.
Zastavite si torej danes vprašanja, ki se jim morda spretno izogibate že dolgo.
Ko se začenjamo spraševati … takrat stopimo izven cone udobja, izven milnega mehurčka v katerem živimo, takrat stopimo na pot osebnostne rasti. Čas je da zrastemo.
V oddaji “Klepet ob kavi” rastemo z vsako oddajo.
Dobrodošli, da si kdaj kakšno tudi ogledate.
Komentarji